MIKENSKA DOBA

Naselitev Indoevropejcev v Grčiji je pustila sorazmerno malo sledi. Prišleki so govorili jezik iz katerega se je kasneje razvila mikenska grščina. Očitno so prišli priseljenci pod vpliv kulture staroselcev.
Skupno ime za Grke v mikenski dobi je bilo Ahajci.
Kultura celotnega srednje heladskega obdobja (okoli 2000 – 1500) je izrazito kmečka. Značilnosti sta preprosta rumena in siva keramika.
Stiki z zunajgrškim svetom so bili šibki. Kulturo tega časa nam kaže predvsem grobišče v bližini Miken: grobni pridatki so bogati, zlasti orožje. Nagrobne plošče prikazujejo lovske scene.
Kmečka kultura se je v začetku pozna heladske kulture (od sredine 16. Stoletja pr.n.št. dalje) precej spremenila. Posedovali so dragoceno bronasto orožje. Upodobitve prikazujejo tudi bojni voz. To kaže na stopnjevanje vojaškega duha.
Na družbenem področju se je kot vodilni dokončno uveljavil indoevropski element. Odraz novega sloga življenja so utrjeni dvorci, gradovi, kjer je prebivalo bojevito plemstvo, ki se je izoblikovalo nad slojem svobodnjakov.
Simbol te dobe so Mikene, pomembno vlogo ima tudi Tirinis.
Monumentalna arhitektura odraža vojaški duh in življenje povsem drugačno od življenja na Kreti. Na sredini gradu je megaron, spočetka prostor pravokotne oblike, kamor so zganjali živino. Kasneje je tu knez s svojimi vazali obedoval, okrog so bili razvrščeni prostori za služinčad. Mikenska palača se je zarai urejenosti in pravilnosti zelo razlikovala od kretske, kjer je razpored prostorov deloval kaotično (t.i. labirint).
Višek mikenske dobe je na koncu 16 in v začetku 14. Stoletja pr.n.št. Medtem je 15. Stoletje doba izrazitega padca. V tem obdobju je prišlo do preoblikovanja mikenske kulture pod vplivom Krete. Odkritje jaškastih grobov mikenskih knezov, izklesanih v skalo, kjer so našli bogate pridatke – zlat okras in orožje – kaže na obstoj domače obrti, zlasti zlatarskih delavnic.
Na prehodu iz 16. V 15. Stoletje pr.n.št. se je uveljavil pokop v kupolaste grobnice. Ta izraža težnjo po monumentalnosti. Odražajo jo tudi levja vrata v Mikenah.
Državna ureditev ni poznana. V Argolidi in Bojotiji so obstajale večje državne tvorbe.
Velika gradbena dosežka teh državnih tvorb sta izgradnja cestnega omrežja in izsuševanje zamočvirjenega dela Kopajskega jezera. To kaže na obstoj centralne oblasti. Dela so primerljiva z velikimi gradbenimi podvigi vzhoda. Trajnejše, večje državne tvorbe očitno niso nastale.
Ob velikih vojaških podvigih so izbrali vojaškega kralja (hegemona), vendar je ta institucija po koncu vojne zamrla in je za mirno dobo ne moremo dokazati. Grčija je bila v tej dobi razcepljena na več manjših državnih tvorb.
Mikenski Grki so bili na začetku kontinentalno ljudstvo.
Z njihovim vstopom na morje (najprej kot gusraji, nato kot trgovci) se je podoba Egejskega morja, ki ga je obvladovala Kreta, povsem spremenila. Vrh mikenske pomorske sile pade v časpo propadu kretske prevlade na morju (okoli 1400 pr.n.št.). Ta prevalda je bila kratkotrajna, saj se je zaključila že z dorsko selitvijo v 12. Stoletju. Odraz prevlade so postojanke na otokih in trgovanje z območjem vzhodnega Sredozemlja.
Uspehi mikenskih Grkov so temejlili na njihovi vojaški moči in organizaciji.
Vodilno vlogo v vojski je imelo plemstvo, ki se je bojevalo z bojnimi vozovi. Oborožitev pešcev, ki so se bojevali kot gospodarjevi spremljevalci, so sestavljali: stopalast ščit, sulica in kratek meč. Ob večjih spopadih so se knezi povezali in enega izmed njih priznali za hegemona ter se mu zavezali s prisego. Ko je bilo vojne konec, je zavezništvo propadlo.
Vrhunec moči (po antičnih izračunih leta 1184 pr.n.št.) dosežejo Mikene (Ahajci= pod vodstvom legendarnega mikenskega kralja Agamemnona.
Zelo velikega pomena za razvoj v kasnejših obdobjih je religija mikenskih Grkov. Bogove so častili v votlinah, svetih krajih, na gorah itd. Sem spada tudi kult mrtvih.
Poznavanje državne in družbene ureditve temelji na tekstih v linearni B pisavi. Ti so pomembnejši vir kot Homer in arheološke najdbe. Po vsebini so to ohranjene notice državne birokracije za interno službeno uporabo. Očitno je tudi suženjstvo v mikenski dobi obstajalo, a o njem ne vemo dosti.
Nemški trgovec in arheolog Heinrich Schliemann je leta 1870 začel izkopavati Trojo v MA; 1876 pa je v pokrajini Argolidi odkril mesto Mikene.