četrtek, 20. november 2008

RAZVOJ KITAJSKE

  • Prve neolitske kulture so se na Kitajskem pojavile že v 3. tisočjetju pr.n.št.
  • Vasi teh kultur so postopoma prerasle v mesta z močno razslojenim prebivalstvom.
  • Tako se je na Kitajskem v prvi polovici 2. tisočjetja pr.n.št. razvila civilizacija.
  • Prvo državo so vodili kralji - vangi iz dinastije Shang, ki je bila naseljena v dolini Rumene reke.
  • Uvedli so upravo s stalnim uradništvom in stalno vojsko.
  • Leta 771. pr.n.št. je dinastija Zhou pregnala dinastijo Shang. V tem času se je izoblikovala fevdalna družba, saj je plemstvo služilo v vojski in upravi in je zato od kralja dobilo kos zemlje v daritev.
  • Odnose v državi so urejali z izdajo zakonika Zhou -li.
  • Pod njihovim vladarjem je Konfucij oblikoval idejno podlago kitajske družbe. Učil je, da se mora vsakdo podrediti družbenemu poloaju, ki mu je bil dan ob rojstvu. Družbeni položaj posameznika opredeljuje njegove dolžnosti, z njihovim izpolnjevanjem pa dosežemo smisel življenja.
  • Oblasti kraljev iz dinastije Zhou je oslabela zaradi vpadov tujih ljudstev s severa, okrepili so se tudi zemljiški veleposestniki.
  • V takšnih okoliščinah je knez Zheng iz dinastije Qin leta 221 pr.n.št. pregnal s prestola staro dinastijo ter prevzel cesarski naslov. državo mu je uspelo poenotiti, okrepiti in utrditi. Pokorjene fevdalce je zamenjal z uradniki - mandarini. Namesto fevdalizma je uvedel centralistično monarhijo.
  • Meje svoje države je zavaroval z izgradnjo Kitajskega zidu.

RAZVOJ INDIJE

Indijska civilizacija se je razvila iz starejših neolitskih kultur, arheološke najdbe pa govorijo tudi o vplivu sumerske civilizacije, s katero so obstajali trgovski stiki.
Glavna mesta indske civilizacije so bila odkrita v dolini reke Ind. Ta mesta so Mohendžo Daro, Harappa, Kot Didži.
Ljudstvo, ki je ustvarilo to civilizacijo, se je imenovalo Dravidi.
Okoli 1400 pr.n.št. so se v Indijo naselili indoevropski Arijci in po dolgotrajnih bojih uničili indska mesta.
Med Indom in Gangesom so osnovali več državic.
Iz tega zgodovinskega obdobja izvira bogata zbirka verskih besedil v arhaičnem sanskrtu - zbirka VEDE, zato to obdobje od 1400- 550 pr.n.št. imenujemo Vedska Indija. Najstarejši del ved so Rigvede - verske himne.
Z nastankom držav se je spremenila religija in sestava družbe ter gospodarstvo.
V 6. st.pr.n.št. se je politično težišče preneslo na V Indije.
Za oblast so se bojevali številni knezi, okrepil se je tudi sloj meščanstva.
Premoženjske razlike so zahtevale novo vero, katera se je oblikovala ne prehodu iz 6. v 5. st.pr.n.št. in katere utemeljitelj je Siddhartha Gautama Buda (563 - 483 pr.n.št.)
Čas Bude je napovedal vzpon ene od svetovnih religij (budizem).
Na političnem področju so se v tem obdobju razvile velike ekspanzionistične države, najmočnejša med njimi je bila Magadha.
Glavna gospodarska vrednost je bila železo, cvetela je domača obrt, trgovino so financirali bankirji.
Ta razvoj je leta 327 pr.n.št. prekinil Aleksander Veliki, ki je najprej zavzel perzijski imperij, nato pa želel priključiti tudi njegove indijske province. Privlačilo ga je legendarno Indijsko bogastvo. V svojih osvajanjih je prišel vse do Pandžaba, a se je moral zaradi izčrpanosti vojske umakniti.
Po Aleksandrovem umiku iz Indije, se je razvila močna zavest o indijski enotnosti. Čandragupti (321 - 297 pr.n.št.) je bil mlad vojščak, ki je najprej osvobodil zahodne province, nato premagal vladarja Magadhe in leta 320 pr.n.št. ustanovil lastno dinastijo Maurija.
Maurijska doba (320 - 185 pr.n.št.) je ena najslavnejših dob indijske zgodovine. Čandragupti je imel v rokah vso S Indijo od Hindukuša do Bengalije in nekatera območja j Indije. Kraljestvo je bilo dokaj centralizirano.
Maurijski imperij je dosegel vrh pod njegovim vnukom Ašokom (274 - 236 pr.n.št.). V tem času je postal budizem vodilna religija v Indiji.

sreda, 19. november 2008

RAZVOJ FENICIJE

Fenecija se je skupaj s Palestino v 3. tisočletju pr.n.št. imenovala dežela Kanaan.
Prebivalci so bili semitski Kanaanci.
V 13. st. pr. n. št. se se na to območje naselila "ljudstva z morja", ki so se postopoma stopila s Kanaanci. Vrh so doživeli v 1. tisočletju pr.n.št.
V tem času se jih Grki že imenovali Feničani, deželo pa Fenicija (škrlatna dežela).
Starodavna Fenecija je obsegala obalni pas današnjega Izraela, Libanona in Egipta, njena blaginja je bila odvisna od Sredozemskega morja. Zgodovina Fenicije je povezana z zgodovino mest, ki so jih gradili na skalnatih rtih ob morski obali ali pa na otokih v bližini obale.
Zaradi majhnosti in lege so feničanska mesta morala mnogokrat priznati nadoblast mogočnejših sosednjih ljudstev: Egipčanov, Hetitov, Asircev, Perzijcev ...
Feničanska mesta so ohranila medsebojno odvisnost, težje pa so jo ohranila pred sosedi.
V začetku 16 st.pr.n.št. so davke pobirali Egipčani.
Čedalje bolj se je začel kazati tudi mezopotamski vpliv.
Nekaj časa so v deželi gospodovali Hetit, nato pa so davke pobirali Asirci (Tiglatpilesar I.)
Zatem je Fenicija znova postala samostojna. Sledilo je obdobje velike blaginje ter razmah feničanske moči.
Ko se je moč Asirije znova dvignila, so si podredili skoraj vsa feničanska mesta razen Tira. Tir je podlegel šele Babiloncem začasa vladavine Nebukadnezerja II. (604-562 pr. n. št.).
Kasneje je postala Fenicija del imperija perzijskega kralja Kira Velikega.
Dežela je ostala močna pomorska sila, vendar je bilo močno ladjevje v bitki pri Salamini, ko so pomagali Kserksu, leta 480 pr. n. št. hudo prizadeto. Aleksander Veliki je po zmagi pri Issu l. 333 pr. n. št. in po zavzetju Tira 332 pr. n. št. vključil Fenicijo v svoj imperij.

petek, 7. november 2008

RAZVOJ PALESTINE

Palestina je oznaka za J del dežele Kanaan oz. za območje na V obali Sredozemskega morja.
Beseda Palestina izvira iz Palaistina ali Filistija, dežela Filistejcev. Filistejci so se naselili na obalna območja Palestine v 13. st.pr.n.š.
Okoli leta 2000 pr.n.št. so se na tem območju naselili Feničani, ki so bili kasneje omejeni na obrežno ozemje (Fenicija). Okoli 1700 pr.n.št. so se iz sumerske državice Ur preselila na to področje pastirska plemena pod vodstvom očaka Abrahama.
Prišleke so poimenovali Hebrejci, kasneje tudi Izraelci (tisti, ki se prepirajo z bogom). Del Hebrejcev se je preživljajo z živinorejo, velika suša in pomanjkanje pa jih je prisililo, da so odšli v Egipt.
V Egiptu so živeli na obrobju Nilove delte in delali za faraona. Iz Egipta jih je v 13. st.pr.n.št. popeljal Mojzes v takoimenovano obljubljeno deželo (eksodus). Mojzes je dal ljudstvu tudi prve zakone - 10 božjih zapovedi ali dekalog, ki jih je prejel na gori Sinaj.
Tako so se ponovno naselili v deželi, ki jim jo je obljubil bog Jahve, s katerim je sklenil zavezo Abraham, potrdil pa jo je Mojzes.
Osvoboditev Hebrejcev iz egiptovskega suženjstva praznujejo Židje kot praznik, ki se imenuje Pasha.
Po prihodu iz Egipta so živlei Hebrejci v rodovno – plemenski družbi. Prvotno je bilo 12 plemen, zvezo teh pleme pa imenujemo Izrael. V primeru nevarnosti so se plemena združila in vodili so jih sodniki. Zaradi bojev s Filistejci so izvolili prvega kralja.
Izoblikovala se je država, ki jo je vodil Savel, ki ga je mazilil zadnji sodnik Samuel. Savel je padel v boju s Filistejci na gori Gilboe. Na prestolu ga je zamenjal kralj David (1012 – 964 pr.n.št.) iz rodu Juda, ki se je poročil s Savelovo hčerko Mihalo. David je uspel poraziti Filistejce, zavzel pa je tudi mesto Jeruzalem, ki ga je razglasil za prestolnico. Nastala je enotna država, v kateri so bili združeni tako izraelski kot judovski rodovi.
Višek je država dosegla za časa kralja Salomona (964 – 926 pr.n.št.). S pomočjo Feničanov je na griču Sion zgradil tempelj, posvečen bogu Jahveju. Pospeševal je predvsem razvoj obrti in trgovine.
Po njegovi smrti je država razpadla na:

a) krajlestvo Juda na J z glavnim mestom Jeruzalem
b) kraljestvo Izrael na S z glavnim mestom Samarija

Obe kraljestvi sta bili večkrat napadeni in opustošeni. Asirci so leta 722 pr.n.št. osvojili glavno mesto Samarijo in uničili Izrael, Judo pa so leta 587 pr.n.št. uničili Babilonci in babilonski kralj Nebukadnezar II., ki je porušil Jeruzalem s templjem in prebivalce odpeljal v suženjstvo. Suženjstva jih je rešil šele perzijski kralj Kir I.

Po perzijski nadoblasti je Palestina postala del velike države Aleksandra Velikega. Po njenem razpadu in po smrti Aleksandra je sledila borba med diadohi. Palestino so vključili v svojo državo Selevkidi, ki so obvladovali osrednje ozemlja nekdanje države (del MA, Sirijo, Palestino, Mezopotamijo …)

četrtek, 6. november 2008

RAZVOJ MEZOPOTAMIJE

Sumerska civilizacija

  • Prvo visoko civilizacijo naj bi med leti 3100 – 3000 pr.n.št. ustvarili v J Mezopotamiji Sumerci, katerih izvor še ni pojasnjen.
  • Na oblikovanje civilizacije sta zlasti vplivala trgovina in presežki, ki so se pojavili z razvojem irigacijskega poljedelstva.
  • Iz vaških naselij so nastala mesta in razvile so se mestne državice. Najpomembnejše med njimi so bile Ur, Uruk, Lagaš, Babilon, Kiš …
  • Vodilno vlogo so imeli svečeniki, iz njihovih vrst je namreč izhajal tudi kralj.
  • Kralja so Sumerci imenovali EN, ENSI ali LUGAL in je bil hkrati posvetni ter cerkveni vladar ter človeški zastopnik božanstva posamezne sumerske državice.
  • Središče mesta je bil visok terasasti tempelj ali zigurat, ki je predstavljal versko, politično in upravno središče mestne državice.
  • V templju je živel tudi kralj, zato so se mestne državice imenovale tudi tempeljske državice. Najpomembnejši vladar tega obdobja je bil Gilgameš (Insumer).
  • Za izvajanje kraljevih odlokov je skrbelo uradništvoiz vrst plemstva. Izoblikoval se je državni uradniški aparat, ki je zaradi lažjega delovanja in zaradi gospodarskih potreb v 4. stoletju pr.n.št. izumil pisavo. S pisavo so beležili obseg pobranih davkov, zapisali prve zakone, trgovske pogodbe. Za varnost in red v državi pa je skrbela vojska.

Najpomembnejši dosežki Sumercev so bili:

  • iznajdba pisave: podobopis (slikovna znamenja) vrezan na glinene ploščice, iz katerega razvijejo klinopis.
  • valjasti pečatnik: kamni valjaste oblike, v katere so vrezovali figure, pozneje tudi napise. Z njim so pečatili posode, omare, vrata, včasih so jih tudi odtiskovali kot podpis.
  • gradnja mogočnih templjev – zigurati ali terasasti templji – tempeljske državice.

Akadsko kraljestvo

  • Ob koncu 3. tisočletja pr.n.št. so začele na to območje vdirati semitske nomadske skupine, ki so prihajale iz Arabskega polotoka.
  • Semitski častnik iz Kiša Sargon 1. (2334 – 2279 pr.n.št.) si je podredil vse sumerske mestne državice in zgradil prestolnico v mestu Akad.
  • Semiti so s tem dejanjem postali vodilna politična in vojaška sila Mezopotamije.
  • Sargon 1. je osvojil še: severno Mezopotamijo in ozemlje os Perzijskega zaliva so pogorja Amanus, od gorovja Zagros do Sredozemskega morja. Nosil je ime Kralj štirih strani sveta.
  • Akadci so v Mezopotamiji ustvarili prvo močno državo, njihovi kralji pa so bili že »božji kralji« oz. so vladali orientalski despoti (=absolutisti + lastniki zemlje), ki so jih ljudje po božje častili.
  • Moč akadskega kraljestva so oslabili številni notranji nemiri, kar je omogočilo kralju Urnamuju (2112 – 2095 pr. n. št.), da je osnoval 3. ursko dinastijo. Sumerska civilizacija je doživela kratkotrajen preporod, vendar je država zaradi sporov s sosednjimi ljudstvi kmalu propadla.

Starobabilonsko kraljestvo

  • V 19. stoletju pr.n.št. so se na področje Mezopotamije znova naseljevali semitski Amoriti, ki so naselili tudi manj pomembno mesto Babili (Božje dveri)
  • Pozneje so Grki mesto imenovali Babilon, pokrajino pa Babilonija. Sprva je bil Babilon le eno izmed številnih mezopotamskih mestnih državic, po zatonu 2. urske dinastije pa je postal središče Starobabilonske države.
  • Država je dosegla vrh s kraljem Hamurabijem (1792 – 1750 pr.n.št.), ki je združil celotno Mezopotamijo (ozemlje Sumera in Akada).
  • S pomočjo uradnikov je osnoval vzorno državno upravo ter s pomočjo Hamurabijevega zakonika poskrbel za red in pravičnost v državi.

Hamurabijev zakonik

  • Hamurabijev zakonik je pomemben vir za proučevanje takratne družbe. Zapisan je v klinopisni pisavi na bazaltnem kamnu. Višina kamna je 2,25 m. Danes Hamurabijev zakonik hranijo v Louvru. Zakonik obsega 282 členov in temelji na talionskem načelu.
  • člen 196: Če je človek izbil oko drugega svobodnega človeka, mu bodo izbili njegovo oko.
    člen 197: Če je zlomil kost drugega človeka, mu bodo zlomili njegovo kost.
    Člen 209: Če je udaril hčer drugega svobodnega človeka, tako sa je povzročil njen splav, bo plačal za njen telesni plod sedet seklov srebra.
    Člen 210: Če je ta ženska umrla, bodo usmrtili njegovo hčer.
  • Po hamurabijevi smrti so državo napadli Asirci in Kasiti, na prestolu pa sledili šibki vladarji, kar so izrabili Hetiti iz Male Azije in zasedli Babilon.
  • Indoevropski Hetiti so se okoli 1900 pr.n.št. z območja južnoruskih step priselili v MA. Podredili so si kulturo zgodnje bronaste dobe in na njenih osnovah osnovali svojo civilizacijo.
  • Ustanovitelj hetitske države je kralj Hatuzili, ki si je okoli leta 1600 pr.n.št. podredil hetitske kneze, prestolnico pa prenesel v Hatuzo. Svoj imperij so Hetiti začeli oblikovati okoli leta 1600 pr.n.št. z zasedbo Babilona. V 14. in 13. stoletju pr.n.št. je država postala velesila.
  • Proti koncu 13. st.pr.n.št. so državo uničila ljudstva z morja.

Asirsko kraljestvo

  • Po propadu Starobabilonskega kraljestva si je zagotovila položaj velesile Asirija.
  • Dežela Asur je dobila ime po mestu Asur, ki je ležalo v severnem delu Mezopotamije na desnem bregu reke Tigris.
  • Samostojna je postala okoli leta 1400 pr.n.št. V bojnih pohodih so zasedli vso severno Mezopotamijo.
  • V 9.st.pr.n.št. se je z vladavino Asurbanipala začelo novo asirsko obdobje. Njegov imperij je segal vse do sredozemske obale. V 8. in 7. st.pr.n.št. je postala Asirska država najmočnejša država starega sveta.
  • Kralja Sargon in Asurbanipal sta osvojila vso Mezopotamijo, Fenicijo, Palestino, Egipt dele MA in Irana. Prestolnica je bila takrat v mestu Ninive, ki je bil utrjen z 12 km zidom.
  • Velike uspehe so Asirci dosegli zlasti zaradi sobro izurjene vojske, njihove krutosti in oborožitve. Znani pa niso bili le po vojskovanju, ampak tudi po Babilonskih visečih vrtovih, ki so jih zgradili okoli 820 pr.n.št.

Novobabilonska država

  • Novobabilonsko kraljestvo je ustanovilo semitsko pleme Kaldejcev.
  • Kaldeja je območje ob gornjem delu Perzijskega zaliva. Začetek Kaldejske dinastije v Babilonu sega v leto 626 pr.n.št. Država je obsegala južno Mezopotamijo, Sirijo in Palestino ter je postala velesila pod kraljem Nebukadnezarjem (604 – 562 pr.n.št.).
  • Nebukadnezar 2. je leta 587 pr.n.št. uničil kraljestvo Juda in njegovo prestolnico Jeruzalem. V tem času je mesto Babilon obdal z mogočnim obzidjem.

sreda, 5. november 2008

RAZVOJ EGIPTA

  • Egipčanska civilizacija se je razvila v rodovitni, okoli 20 km široki Nilovi delti. Egipt so v starem veku prištevali k Aziji.
  • Delil se je na spodnji ali severni, ki je obsegal Nilovo dleto in an zgornji ali južni, ki je segal od prvega katarakta (brzice), v času največjega obsega do četrtega katarakta.

Nastanek stare države (2700 – 2200 pr.n.št.)

  • Zgodovina Egipta se je začela z združitvijo obeh Egiptov.
  • Pred letom 3100 pr.n.št. sta nastali zaradi vodnje irigacijskega poljedelstva dve kraljestvi zgornji in spodnji Egipt).
  • Obe kraljestvi je okoli leta 3000 pr.n.št. združil pod enotno oblastjo faraon Menes (nekateri viri ga omenjajo kot Narmerja).
  • Z združitvijo Egipta je ustanovil tudi prvo dinastijo. Za prestolnico je izbral mesto Memfis (belo obzidje).
  • Država jebila razdeljena na 42 upravnih enot – nom ali okrožij. Na čelu vsake enote je bil monarh, ki si je kmalu zagotovil visok položaj in se zaradi moči večkrat upiral faraonu.
  • Faraoni so kmalu postali kralji in bogovi, vedno so bili prikazani s sokolom Horusom, ki je predstavljal boga vsega sveta in si v faraonu prevzel človeško podobo.
  • Zaradi upadanja faraonove moči pa so faraoni kmalu postali le božji namestniki na Zemlji.
  • Obdobje stare države je bilo zaznamovano tudi z: gradnjo velikih piramid in s čaščenjem oz. kultom sončnega boga Ra-ja ali Re-ja.

Srednja država (2050 – 1750 pr.n.št.)

  • Po državljanski vojni so kot zmagovalci izšli tebanski knezi. Faraon Mentuhotep pa je okoli leta 2050 pr.n.št. znova združil obe polovici v enotno državo.
  • Kot 11.dinastija so postavili prestolnico v Tebah (egipčansko Veset ali Nut, danes pa Luksor). Vrh je dosegla srednja država z 12. dinastijo, ki je osvojila z zlatom bogate dežele Nubije do druge Nilove brzice in povečala obdelovalne površine.
  • Faraon Sezostris 3. (1878 – 1841 pr.n.št.) je razpustil službo nomarhov in državo centraliziral.
  • Upravno državo je razdelil na severni, srednji in južni Egipt, vsi deli pa so bili podrejeni vezirju.
  • V tem času naj bi začeli Egipčani šteti leta.

Nova država (1550 – 1050 pr.n.št.)

  • Zgodovino nove države je začel Ahmoze, začetnik 18. dinastije, ki je pregnal Hikse in združi Egipt pod enotno oblastjo s prestolnico v Tebah.
  • Božanstvo Amon, katerega so častili v Tebah, se je izenačilo s sončnim bogom Ra-jem, česar posledica je njuna združitev v Amon Ra. Faraoni so zaradi svoje moči spet postali božanska bitja, vpeljana pa je bila tudi poroka med brati in sestrami iz faraonske družine.
  • V času 18. dinastije je Egipt dosegel največji obseg, saj je obsegal ozemlje okrog 600 000km2 – od Numibije (Kuš) so Evfrata.
  • kot vojskovodja je bil najuspešnejši Tutmosis 3., ki je povečal ozemlje Tutmozisa 1., ki je segalo od Sirije do Evfratam z osvojitvijo Sirije in Palestine. Davek so mu morala plačevati še razna druga ljudstva.
  • pomemben faraon 18. dinastije je bil Amenofis 4. (1372 – 1354 pr.n.št.), ki je bil znan po svoji verski reformi. Uvedel je monoteistično vero v enega samega boga Atona ter tako skušal omejiti moč svečenikov. Zgraditi je dal novo prestolnico – Ahetaton (Atonovo mesto), sam pa je prevzel ime Ehnaton (Atonu všečen). Iz tega časa je ohranjena pesem – Himna sončnemu božanstvu.
  • Po smrti Ehnatona je njegov zet Tutankamon (1354 – 1345 pr.n.št.) obnovil star kult čaščenja. Faraon je umrl star komaj 20 let nasilne smrti.
  • Najpomembnejši faraon 19. dinasije je bil Razmes 2. (1298 – 1235 pr.n.št.). Prestolnico je prenesel v mesto Tanis v Delti. Egipt je v tem času doživel razcvet. Iz tega obdobja je ohranjena tudi prva mirovna pogodba, ki je bila sklenjena s Hetiti po bitki pri Kadešu.
  • Ozemeljsko se je Egipt skrčil in ponovno razpadel na 2 dela. Egipt so nadzorovali tuji vladarji, saj so se v Tebah ustoličili Libijci (22.dinastija). Leta 712 pr.n.št. so Egipt zasedli Nubijci (15.dinastija).
  • Njihovo vladanje se je končalo z vdorom Asircev opd Asurbanipalom leta 660 pr.n.št., ki so Egiptu vsilili lastnega vladarja.

Pozno obdobje ali Saitska renesansa (650 – 332 pr.n.št)

  • Egipt je pod domačo dinastijo kot 26. po vrsti doživel še zadnji razcvet. Znova je bil združen ter gospodarsko uspešen. Krepili so se stiki z Grki, za varnost pa je skrbela najemniška vojska.
  • Prestolnica je bila v mestu Sais.
  • To obdobje se je končalo s prihodom Perzijcev pod kraljem Kambizom leta 525 pr.n.št., ki je Egipt spremenil v eno izmed provinc. Njihova oblast se je končala s prihodom Aleksandra velikega leta 332 pr.n.št.