Dodatno delo: predstavitev zgodovinopisja

Še pred rimskim vam bom predstavila grško zgodovinopisje, ker so prav Grki postavili temelje današnjemu zgodovinopisju. Njihovo zanimanje za zgodovino se kaže že v 8. stoletju pr. K., in sicer v epskem pesništvu (npr. v Homerjevih delih Iliada in Odiseja). Prehod od idealiziranih zgodovinskih epov do realnih zgodovinskih dejstev pa predstavljajo logografi v 6. stoletju pr. Kr v Mali Aziji. Logografi so kronološko urejali epsko tradicijo (pomeni, da so časovno opredeljevali zgodovinske zgodbe), usklajevali nasprotujoča si zgodovinska poročila in sestavljali družinske rodove (= in tabele vladarjev. Verze so zamenjali s prozo (s pripovedjo). Pomembni grški logografi so:

• Hekatej, ki je veliko potoval in v enem od svojih opisov geografsko ločil Evropo od Azije,
• Herodot, ki je zaslovel z opisovanjem grško – perzijskih vojen, poskušal je ločiti realne dogodke od nerealnih, poseben pa je bil po tem, da se ni zanimal le za politiko in vojne, temveč tudi za geografijo in etnografijo (vedo o kulturi in navadah različnih narodov). Napisal je zbirko zgodb Zgodbe, v prvih je opisoval polise in davke, v zadnjih pa bitke.
• Tukidit je bil premagan vojaški poveljnik, ki je v osmih knjigah opisal Peloponeške vojne. Njegova prednost je bila, da je bil pri bitkah sam prisoten. S preteklostjo se ni ukvarjal. V svojih zgodovinskih delih se je ukvarjal tudi s psihologijo in filozofijo. To se kaže v tem, da je razglabljal o razlogih vojne, ki jih je tudi delil v dve skupini: ajtijaj (prelomljene obljube in druge ljudem očitne zamere), profazis (globji povodi – npr. strah Sparte pred močnimi Atenami).

Kasnejši trije grški zgodovinopisci so bili:

• Helanik je pisal o razvoju grške tradicije v zgodovini, popisal je arhonte (grške uradnike)
• Ksenofont je v knjigi Helenska zgodovina zapisal življenjepis špartanskega kralja Agezilaja, vendar je bil kot Špartanec pristranski in površen. Še v dveh drugih delih, Anabazi in Krupediji, je pisal o predaji grške najemniške vojske Šparti in o perzijskem carju Kiru Starejšemu, ki ga precej idealizira.
• Kot zadnjega vam bom predstavila Polibija. Bil je visok politični član Ahajske zveze, eno leto pa je zaradi grškega poraza preživel kot talec v Rimu. V šestih delih Obča zgodovina je pisal o vzrokih za uspeh Rima – kot enega izmed njih je navedel sestavo rimske republike. Kljub slabimi izkušnjami z Rimljani je bil v delih nepristranski (objektiven), kasneje pa je celo postal posrednik med Grčijo in Rimom. Zapustil nam je nekaj zapiskov o tem, kakšen bi moral biti zgodovinar: moral bi biti informiran o vojaških in drugih temah, govoriti s pričami, upoštevati različno literaturo. Razvoj držav si je razlagal po biološko: rast, zrelost, propad.

V drugem delu moje predstavitve pa boste slišali nekoliko več o rimskem zgodovinopisju, ki je nekoliko manj znano od grškega. Zgodovino so rimljani začeli zapisovati nekoliko po Grkih. Večinoma so bili bolj pristranski, a tudi bolj praktični. Namesto epov so pisali letopis, (torej pomembnejše dogodke so zapisali po letih).

• MARK CATO je v delu Origines zapisal zgodovino rimskega cesarstva od nastanka mesta Rim do svoje smrti. Bil je nasprotnik spreminjanja starih rimskih običajev.
• Podobno kot Cato je pisal tudi FABIUS PICTOR, le da je bil slednji znan po pretiravanju.

Književniki s političnimi izkušnjami so bili v Rimu pogosti. Eden izmed njih je bil GAJ SALUSTIJ KRISP, Cezarjev zaveznik. Bil je plebejec (nižji sloj), torej ni presenetljivo, da je v enem od svojih del kritiziral rimsko plemstvo, v delu Historianae pa tudi rimsko demokracijo. Poleg kritik je pisal tudi življenjepise.

Sledita dva najslavnejša rimska politika:

• GAJ JULIJ CEZAR, ki je napisal Komentarje o galskih vojnah. Z jasnim in preglednim pisanjem je postal vzor kasnejših rimskih zgodovinopiscev.
• In MARK CICERO, bolj slaven po svojih govorih kot po zgodovinskih delih, v katerih piše o odgovornosti zgodovinopisca, ki naj ne bi zamolčal resnice.

Rimsko zgodovinopisje je bilo na vrhuncu s TITOM LIVIJEM, katerega 142 knjig obsegajoče delo je ohranjeno le v tretjini. Naslov je Ab urbe condita, govori pa o rimski zgodovini od začetkov pa do leta 9 pr.n.št. iz ne preveč kritičnega vidika. Pomemben je, ker je opisal delovanje rimskih institucij.

• KORNELIJ TACIT je obravnaval čas od vladarja Nerona do Deoklicijana. Za takratni čas pa so bila pomembnejša njegova dela v katerih je opisal barbare (narod v Germaniji, približno na ozemlju današnje Nemčije in Poljske) s katerimi so se Rimljani takrat borili.
• Posebej z Judovsko zgodovino se je ukvarjal JOSIP FLAVIJ, ki je bil tudi sam Jud. Napisal je knjigi Židovske starešine, v kateri je predstavil zgodovino judovskega naroda do leta 66 in Židovska vojna.

Omenila bom še Rimljana, ki ga nekateri sicer ne uvrščajo med zgodovinarje.

• To je PLUTARH. Pisal življenjepise slavnih Rimljanov. Kljub temu, da je pripomogel k današnjemu poznavanju zgodovine, ga nekateri uvrščajo bolj med filozofe.