GRŠKA ZGODOVINA

Periodizacija

1. predhomerska doba (okoli 2000 – 800 pr.n.št.)
2. arhaična doba (homerska Grčija in čas velike kolonizacije, ok. 800 – ok. 500 pr.n.št.)
3. klasična doba (od grško-perzijskih vojn do smrti Aleksandra Velikega 323)
4. helenistična doba (od323 do obdobja propada helenističnih sil, zadnja 30 pr.n.št.)

Predhomerska Grčija

Viri in temeljna literatura

• Najstarejša grška kultura je zapustila precej pisnih virov. Uporabljali so kretsko linearno A pisavo, ki so jo Grki s celine zanesli na Ciper – ciprska linearna C pisava. Ta pisava še ni razrešena.
• V več krajih celinske Grčije so našli napise v linearni B pisavi. Razrešila sta jo 2 angleška znanstvenika: Michael Ventris in John Chadwick. Hkrati sta postavila temelje novi veji znanosti – mikenologiji.
• V svoji prazgodovini Graki sami niso zapustili nobenega zanesljivega zgodovinskega izročila. Vsa poročila njihovih zgodovinarjev so zelo pozna in zato nezanesljiva. Prav tako nezanesljiv vir je grška junaška epika.
• Negrški viri so zelo skopi. Prvo zanesljivo omembo Grkov nam posreduje napis asirskega kralja Sargona 2. (722-705 pr.n.št.), ki omenja pripadnika ljudstva Iamani (Jonijcev).
• Najpomembnejši viri za to obdobje so arheološki materialni viri.

Prihod Indoevropejcev v Grčijo

• Naravne značilnosti Grčije kažejo, da nikoli ni bila dežela izobilja in zato posebej privlačna za poselitev. Rodovitne zemlje je malo, gozdov ni dosti.
• Vzhodna obala je zelo prikladna za plovbo. Nasprotno pa je zahodna obala, ki ima le en izrazit zali – Korintski, manj ugodna. Gorska veriga razčlenjuje deželo na veliko število manjših pokrajin, med katerimi so pogosto zelo otežene zveze. Bistvenega pomena je bližina morja.
• Grki so v zgodovinski dobi že izgubili spomin na to, da je njihova pradomovina ležala izven Grčije, saj so se šteli za avtohtono ljudstvo.
• Znanje o prazgodovini Grčije temelji na rezultatih prazgodovinskih, jezikoslovnih in naselitveno – topografskih raziskav.
• Naselitev Indoevropejcev na grška tla je potekala v prazgodovinski dobi. Datiranje je negotovo. Naselitev je potekala pred vdorom Dorcev na Peloponez (12. stoletje), verjetno pa tudi pred prvim razcvetom mikenske kulture (druga polovica 16. stoletja).
• Najbrž je posledica te naselitva katastrofalni propad zgodnje heladske hulture (ok 1900 pr.n.št.) in uničenje naselij na grškem kopnem.

Do prihoda Indoevropejcev razlikujemo več prazgodovinskih kultur:

1. druga polovica 4. tisočletja – neolitska kultura (na območju Tesalije in v okolici Korinta. Značilna neobzidana naselja s kočami iz blata v pravokotnih ali ukrivljenih oblikah. Keramika je primitivna, poleg kamnitega orodja uporabljajo tudi orodje iz obsidanda)
2. sredina 3. tisočletja pr.n.št. – kultura Dimini (Tesalija, utrjena naselja kot odraz nemirnejših časov. Najbolj izrazita značilnost je megaron – pravokotni prostor)
3. ok. 2500 – 2000 pr.n.št. – zgodnja heladska kultura (območje Tesalije in osrednje Grčije s S Peloponezom. Naselja imajo mediteranski značaj – to se kaže tudi v jeziku: toponimi na –nthos in –ssos izhajajo od staroselskega prebivalstva)

• Ni znano kako je potekal stik med Indoevropejci in staroselci. Vse kaže na daljše obdobje mirnega soćitja. Grško ljudstvo se je torej izoblikovalo na podlagi etnične, kulturne in jezikoslovne stopitve starega mediteranskega ter priseljenega indoevropskega prebivalstva (2. tisočletje pr.n.št.).
• Prva indoevropska naselitev Grčije – v začetku srednjega heladskega obdobja (ok.200 – 1500 pr.n.št.) je potekala kot postopno prodiranje plemen, ki so ga spremljala menjajoča se obdobja vojne in miru. Priseljenci so bili vojaško in politično vodilni v odnosu do višje civiliziranega mediteranskega prebivalstva.

• Izoblikovale so se 3 velike skupine dialektov:
  
  • jonski
  • arkadsko – eolski (ahajski)
  • dorsko-zahodnogrški.