RAZVOJ FENICIJE

Fenecija se je skupaj s Palestino v 3. tisočletju pr.n.št. imenovala dežela Kanaan.
Prebivalci so bili semitski Kanaanci.
V 13. st. pr. n. št. se se na to območje naselila "ljudstva z morja", ki so se postopoma stopila s Kanaanci. Vrh so doživeli v 1. tisočletju pr.n.št.
V tem času se jih Grki že imenovali Feničani, deželo pa Fenicija (škrlatna dežela).
Starodavna Fenecija je obsegala obalni pas današnjega Izraela, Libanona in Egipta, njena blaginja je bila odvisna od Sredozemskega morja. Zgodovina Fenicije je povezana z zgodovino mest, ki so jih gradili na skalnatih rtih ob morski obali ali pa na otokih v bližini obale.
Zaradi majhnosti in lege so feničanska mesta morala mnogokrat priznati nadoblast mogočnejših sosednjih ljudstev: Egipčanov, Hetitov, Asircev, Perzijcev ...
Feničanska mesta so ohranila medsebojno odvisnost, težje pa so jo ohranila pred sosedi.
V začetku 16 st.pr.n.št. so davke pobirali Egipčani.
Čedalje bolj se je začel kazati tudi mezopotamski vpliv.
Nekaj časa so v deželi gospodovali Hetit, nato pa so davke pobirali Asirci (Tiglatpilesar I.)
Zatem je Fenicija znova postala samostojna. Sledilo je obdobje velike blaginje ter razmah feničanske moči.
Ko se je moč Asirije znova dvignila, so si podredili skoraj vsa feničanska mesta razen Tira. Tir je podlegel šele Babiloncem začasa vladavine Nebukadnezerja II. (604-562 pr. n. št.).
Kasneje je postala Fenicija del imperija perzijskega kralja Kira Velikega.
Dežela je ostala močna pomorska sila, vendar je bilo močno ladjevje v bitki pri Salamini, ko so pomagali Kserksu, leta 480 pr. n. št. hudo prizadeto. Aleksander Veliki je po zmagi pri Issu l. 333 pr. n. št. in po zavzetju Tira 332 pr. n. št. vključil Fenicijo v svoj imperij.