ZGODNJE VISOKE CIVILIZACIJE

1.) Civilizacija in kultura

• civilizacija je stopnja v razvoju človeštva, za katero je značilna metalurgija, uoraba klesanih kamnov in opeke (osnovna stavbarstva, več kot ne zidne konstrukcihe, življenje v mestih, namakalno poljedelstvo,pisava, državna organizacija
• kultura je celota vseh dosežkov v neki dobi; prvotno je pojem obsegal obdelovanje zemlje oz. negovanje, gojenje, danes pa oznako kultura uporabljamo za način življenja pripadnikov neke družbe. Zajema celotno področje idej, navad, prepričanj in materialnih proizvodov, ki jih je človek izdelal in oblikoval in se prenašajo iz generacije v generacijo.

2. Čas in prostor

• čas: stari vek se začne 3500 pr.n.št. in se konča z razpadom Z Rimskega cesarstva leta 476. Družba je v tem času sužnjelastniška.
• prostor: prve visoke civilizacije so nastale na V obali Sredozemlja, na območju Prednje Azije ob Perzijskem zalivu (območje rodovitnega polmeseca – neolitska revolucija), v Indiji in na V Kitajskem. Nastale so v toplem podnebnem pasu ter ob rekah, ki so nudile ustrezne gospodarske (irigacija oz. namakanje) in življenske pogoje.

• 5.tisočletje pr.Kr.: ljudje so se naselili na porečju Nila v Egiptu, medrečju Evfrata in Tigrisa v Mezopotamiji
• 3. tisočletje pr. Kr.: Kitajska, Fenecija
• 2. tisočletje pr. Kr.: Palestina, Indija
• 1. tisočletje pr.Kr.: Perzija (Iran)

3.) Gospodarstvo zgodnjih visokih kultur

irigacijsko poljedelstvo v Egiptu in Mezopotamiji (na teh območjih pade zelo malo dežja, zato so si ljudje lahko pridelali dovolj hrane le z umetnim namakanjem polj s poplavno vodo, ki so jo prinašale reke. Rodovitnost polj je povečalo tudi rodovitno naplavljeno blato.)

4.) Začetki državnega razvoja

• Temeljna pogoja za nastanek razredne družbe sta irigacija in trgovina, ki jima sledi centralizacija upravljanja in nastanek uradniškega aparata. Slednji privede do nastanka države. Z napredkom poljedelstvo so se v vaških skupnostih pojavile gospodarske in družbene razlike. Rodovni starešine so vedno bolj bogateli, saj so si prilaščali skupno lastnino (zemljo) in se politično krepili.
• Organe stare družbe, ki so zastopali interes skupnosti so zamenjali novi organi oblasti. Svet starešin je zamenjal svet aristokratov oz. bogatašev, ki so politično moč izrabljali v lastno korist.
• Zaradi skupin interesov se je začela aristokracija povezovati. Izhodišče za združevanje je postalo politično in gospodarsko središče – mesto.
• Izoblikovala se je hierarhična družbena ureditev-

• Sčasoma je nastala država, katere prvotni namen je predstavljal varovanje koristi bogatašev. Z državo je nastal trden in centraliziran državni aparat, ki je skrbel za normalno delovanje namakalnega sistema, pospeševanje trgovine, pobiral davke, skrbel za varnost države, varoval interese bogatih, organiziral vojaške pohode.

5.) Družbena zgradba

V vseh družbah je obstajala razredna družba, ki jo imenujemo sužnjelastniška družba. Tako družbo so sestavljali: sloj bogatašev in lastnikov zemlje, sloj osebno svobodnih, a revnih, sloj sužnjev. Družbena hierarhija se je razlikovala od države do države.

Družbo v Egiptu so sestavljali:

a) plemstvo ali vladajoči razred (faraon z družino, visoki uradniki, srednji uradniki, svečeniki, vojaški poveljniki)

b) meščanstvo ali srednji sloj (obrtniki, trgovci, umetniki, pisarji oz. nižji uradniki)

c) kmetje ali nižji sloj (mali lastniki zemlje, odvisni kmetje)

d) sužnji (vojni ujetniki)

Egipt so vodili vladarji, ki so imeli neomejeno moč (despot je vladar, ki vlada sam, brez posvetovanja s plemstvom in ljudstvom, država pa se imenuje despotovina). Vladar je bil tudi lastnik vse zemlje ter je imel dedno oblast.

Za izvrševanje vladarjevih ukazov je skrbel hierarhično urejen sloj birokracije = uradništva; upravni uradniki so imeli tudi sodno oblast. Na čelu vsake upreave je bil faraon, pod njim pa vezir. Vezirji so bili pogosto kraljevi sinovi.

Svečeniki so opravljali zelo ugledno delo, njihova služba je bila dedna, uživali so posebne privilegije (niso služili vojski, niso plačevali davkov).

Večino prebivalstva je sestavljal sloj kmetov, trgovcev in obrtnikov. Sužnji so bili najpogodteje v državni lasti in so živeli na meji preživetja, bili so nesvobodni, a so se smeli poročati in imeti družine.

Odvisni kmetje so se razlikovali od sužnjev o tem, da jih ni bilo možno prodati. Njihova naloga je bila obdelovanje zemlje bogatašev, opravljanje tlake in javnih del (gradnja piramid, vzdrževanje namakalnih naprav). Bili so vezani na zemjo ter plačevali davke.

V Indiji se je razvila specifična družbena ureditev – kastna ureditev družbe.
Kasta je poseben deden družbeni sloj, ki je nastal zaradi:

• a) bojev za oblast med Arijci
• b) bojev z domačini
• c) gospodarskega opložaja
• d) verskega položaja

Poznali so 4 kaste:

Brahmani: vladajoča kasta, ki si je položaj zagotovila zaradi verskih dolžnosti: v to kasto so sodili svečeniki ali duhovniki.

Kšatrije: vojaki, vladarji in knezi, ki so morali predvsem braniti obstoječ red.

Vaišiji: poljedelci, živinorejci, obrtniki in trgovci, ki so morali delati zase in oskrbovati višje kaste.

Šudre: zasužnjeni staroselci, ki so bili številčno najmočnejši. Opravljati so morali najnižja, za druge kaste nevredna dela.

Kaste so pojmovali kot božjo ustanovo, ločitev ljudi na kaste pa izraža željo priseljenih Arijcev po ohranjanju čistosti. Da bi ohranili čistost, so se poročali le znotraj svoje kaste, kar imenujemo endogamija.