ORGANIZACIJA REPUBLIKE

Senat in ljudska skupščina sta sestavljala zakonodajno oblast, magistratura pa izvršno oblast – nosilca izvršne oblasti sta bili 2 konzula.
Z letom 287 pr.n.št. je obstajala še ljudska skupščina.

Pravosodje so vodili:

• Pretorji (2-8) – vodili pravosodje
• Kvestorji (4) – javne finance
• Cenzorja (2) – nadzorovanje javnega
• Edili (4) – skrb nad ulicami, templji, javnimi deli in javnimi igrami
• Ljudski tribuni (10) – obramba plebejcev

Službe za dobo enega leta – s kontrolo oblasti onemogočali, da bi si posamezniki prigrabili preveč moči
Tako konec rimske aristokratske republike (=rimska ustavna ureditev je postala na videz demokratična) – demokratična republika

RIMSKA DRŽAVA –KRALJEVINA (752 – 509 pr.n.št.)

• Po izročilu Rimu vlada 7 kraljev: rimski kralj je imel sodno, versko, vojaško in politično oblast, naslov ni bil deden
• Kralju je svetoval senat.
• Ljudstvo se je zbiralo v plemenski skupščini (zavračali ali sprejemali sklepe kralja in senata)

NASTANEK ARISTOKRATSKE REPUBLIKE

Leta 509 pr.n.št. se je rimsko plemstvo in plebejci uprli zadnjemu rimskemu kralju Tarkviniju Ošabnemu – ukinili so monarhijo in vzpostavili republiko (res publica = javna stvar ali stvar ljudstva)

Po padcu kraljev vsa oblast v rokah patricijev. Iz njih vsako leto volili:

• 2 konzula – politična, vojaška, pravosodna oblast, v času vojne zamenjal diktator
• Uradnika z nazivom pontifex maximus – najvišja verska oblast
• Nižje uradnike
• Deloval je še senat – kot svet sestavljen iz 300 senatorjev
• Ob teh organih delovala še ljudska skupščina – vključevala odrasle moške z rimskim državljanstvom.

BOJ PLEBEJCEV ZA ENAKOPRAVNOST

Zaradi veliko večjega bogastva in sodelovanja v vojski in drugih dolžnosti v državi so plebejci:

• Zahtevali pravico do političnega soodločanja in varstvo pred samovoljo patricijev
• Ustanovili plebejsko skupščino (494 pr.n.št. na Sveti gori)
• Imenovanje dveh plebejskih – ljudskih zastopnikov tribunov (kasneje 10) s pravico veta
• Ustanovitev decemvirata (priprava 1. Zakonika)

Pod grožnjo izselitve plebejcev so patriciji popustili.
Plebejci so sklicevali lastne, neuradne ljudske skupščine; dosegli izvolitev dveh ljudskih tribunov s pravico veta.
Najpomembnejše norme obnašanja so zapisali (45 pr.n.št.) je nastalo 12 plošč – kot pisan zakonik (vseboval je zasebno, kazensko, procesno, družinsko, dedno in pogodbeno pravo), ki je bil postavljen na rimskem trgu – forumu
Pridobili še pravico do mešanje poroke, dostop do nižjih uradniških služb, kasneje vstop v senat
Leta 287 pr.n.št. so dobili vsi svobodni rimski državljani politične pravice in sklepi plebejskih skupščin so dobili veljavo zakona – boj plebejcev za enakopravnost se je končal.

Pravice rimskega državljana so bile:

• Ius suffragii – volilna pravica
• Ius militae – pravica do vojaške službe v rimski legiji
• Ius provocationis – pravica do priziva na ljudstvo zoper sodno odločitev, ki jo ima prizadeti državljan za krivično
• Ius census – premoženjska pravica

RIMSKA DRUŽBA

• živeli so v rodovno plemenski skupnosti
• rod ali genus: izstopale družine = familiae, na čelu je bil družinski poglavar pater familias (patron), ki je imel »neomejeno oblast«. Dtužine so sestavljale:
• bratstva ali kurije – sestavljena iz 10 rodov
• pleme ali tribus – sestavljeni iz desetih kurij. Rimljani so bili razdeljeni v 3 plemena – vsi skupaj pa so tvorili populus Romanus (rimsko ljudstvo)
• v začetnem obdobju vsi poljedelci – zemlja je bila dolgo skupna, last vsega rimskega ljudstva. Taki zemjli so pravili »ager publicus«.
• rimska družba se je delila na 2 stana: na patricije (potomce prvotnih naseljencev. Sklicevali so se na svoj plemiški rod ter poreklo, edini pravi rimski državljani, imeli so vse politične pravice in monopol nad vsemi funkcijami v državi) in plebejce (to so bili prebivalci okoliških ozemelj in potomci prebivalcev, ki so se naselili kasneje. Bili so osebno svobodni, a brez političnih pravic. Imeli so predvsem dolžnosti kot plačevanje davkov, kasneje vojaška obveznost. Preživljali so se z obrtjo, trgovino in poljedelstvom; sčasoma je del plebejcev začel propadati – zadolževanje in suženjstvo, del pa postajati vse bogatejši – nasprotje med stanovoma. Bogati plebejci si zahtevali soudeležbo v političnem življenju.

Dodatno delo: predstavitev zgodovinopisja

Še pred rimskim vam bom predstavila grško zgodovinopisje, ker so prav Grki postavili temelje današnjemu zgodovinopisju. Njihovo zanimanje za zgodovino se kaže že v 8. stoletju pr. K., in sicer v epskem pesništvu (npr. v Homerjevih delih Iliada in Odiseja). Prehod od idealiziranih zgodovinskih epov do realnih zgodovinskih dejstev pa predstavljajo logografi v 6. stoletju pr. Kr v Mali Aziji. Logografi so kronološko urejali epsko tradicijo (pomeni, da so časovno opredeljevali zgodovinske zgodbe), usklajevali nasprotujoča si zgodovinska poročila in sestavljali družinske rodove (= in tabele vladarjev. Verze so zamenjali s prozo (s pripovedjo). Pomembni grški logografi so:

• Hekatej, ki je veliko potoval in v enem od svojih opisov geografsko ločil Evropo od Azije,
• Herodot, ki je zaslovel z opisovanjem grško – perzijskih vojen, poskušal je ločiti realne dogodke od nerealnih, poseben pa je bil po tem, da se ni zanimal le za politiko in vojne, temveč tudi za geografijo in etnografijo (vedo o kulturi in navadah različnih narodov). Napisal je zbirko zgodb Zgodbe, v prvih je opisoval polise in davke, v zadnjih pa bitke.
• Tukidit je bil premagan vojaški poveljnik, ki je v osmih knjigah opisal Peloponeške vojne. Njegova prednost je bila, da je bil pri bitkah sam prisoten. S preteklostjo se ni ukvarjal. V svojih zgodovinskih delih se je ukvarjal tudi s psihologijo in filozofijo. To se kaže v tem, da je razglabljal o razlogih vojne, ki jih je tudi delil v dve skupini: ajtijaj (prelomljene obljube in druge ljudem očitne zamere), profazis (globji povodi – npr. strah Sparte pred močnimi Atenami).

Kasnejši trije grški zgodovinopisci so bili:

• Helanik je pisal o razvoju grške tradicije v zgodovini, popisal je arhonte (grške uradnike)
• Ksenofont je v knjigi Helenska zgodovina zapisal življenjepis špartanskega kralja Agezilaja, vendar je bil kot Špartanec pristranski in površen. Še v dveh drugih delih, Anabazi in Krupediji, je pisal o predaji grške najemniške vojske Šparti in o perzijskem carju Kiru Starejšemu, ki ga precej idealizira.
• Kot zadnjega vam bom predstavila Polibija. Bil je visok politični član Ahajske zveze, eno leto pa je zaradi grškega poraza preživel kot talec v Rimu. V šestih delih Obča zgodovina je pisal o vzrokih za uspeh Rima – kot enega izmed njih je navedel sestavo rimske republike. Kljub slabimi izkušnjami z Rimljani je bil v delih nepristranski (objektiven), kasneje pa je celo postal posrednik med Grčijo in Rimom. Zapustil nam je nekaj zapiskov o tem, kakšen bi moral biti zgodovinar: moral bi biti informiran o vojaških in drugih temah, govoriti s pričami, upoštevati različno literaturo. Razvoj držav si je razlagal po biološko: rast, zrelost, propad.

V drugem delu moje predstavitve pa boste slišali nekoliko več o rimskem zgodovinopisju, ki je nekoliko manj znano od grškega. Zgodovino so rimljani začeli zapisovati nekoliko po Grkih. Večinoma so bili bolj pristranski, a tudi bolj praktični. Namesto epov so pisali letopis, (torej pomembnejše dogodke so zapisali po letih).

• MARK CATO je v delu Origines zapisal zgodovino rimskega cesarstva od nastanka mesta Rim do svoje smrti. Bil je nasprotnik spreminjanja starih rimskih običajev.
• Podobno kot Cato je pisal tudi FABIUS PICTOR, le da je bil slednji znan po pretiravanju.

Književniki s političnimi izkušnjami so bili v Rimu pogosti. Eden izmed njih je bil GAJ SALUSTIJ KRISP, Cezarjev zaveznik. Bil je plebejec (nižji sloj), torej ni presenetljivo, da je v enem od svojih del kritiziral rimsko plemstvo, v delu Historianae pa tudi rimsko demokracijo. Poleg kritik je pisal tudi življenjepise.

Sledita dva najslavnejša rimska politika:

• GAJ JULIJ CEZAR, ki je napisal Komentarje o galskih vojnah. Z jasnim in preglednim pisanjem je postal vzor kasnejših rimskih zgodovinopiscev.
• In MARK CICERO, bolj slaven po svojih govorih kot po zgodovinskih delih, v katerih piše o odgovornosti zgodovinopisca, ki naj ne bi zamolčal resnice.

Rimsko zgodovinopisje je bilo na vrhuncu s TITOM LIVIJEM, katerega 142 knjig obsegajoče delo je ohranjeno le v tretjini. Naslov je Ab urbe condita, govori pa o rimski zgodovini od začetkov pa do leta 9 pr.n.št. iz ne preveč kritičnega vidika. Pomemben je, ker je opisal delovanje rimskih institucij.

• KORNELIJ TACIT je obravnaval čas od vladarja Nerona do Deoklicijana. Za takratni čas pa so bila pomembnejša njegova dela v katerih je opisal barbare (narod v Germaniji, približno na ozemlju današnje Nemčije in Poljske) s katerimi so se Rimljani takrat borili.
• Posebej z Judovsko zgodovino se je ukvarjal JOSIP FLAVIJ, ki je bil tudi sam Jud. Napisal je knjigi Židovske starešine, v kateri je predstavil zgodovino judovskega naroda do leta 66 in Židovska vojna.

Omenila bom še Rimljana, ki ga nekateri sicer ne uvrščajo med zgodovinarje.

• To je PLUTARH. Pisal življenjepise slavnih Rimljanov. Kljub temu, da je pripomogel k današnjemu poznavanju zgodovine, ga nekateri uvrščajo bolj med filozofe.

Aleksander Veliki – skrajšano (356 – 323 pr.n.št.)

Življenje Aleksandra Velikega
Aleksander Veliki je bil sin makedonskega kralja Filipa II. Njegov učitelj je bil znan grški filozof Aristotel. Po smrti očeta leta 336 pr.n.št., ki je umrl sredi priprav na vojno s Perzijo na poroki svoje hčerke Kleopatre, je zavzel prestol, star komaj 20 let.
Način Življenja
Navduševal se je nad Perzijo, saj si je omislil celo harem. Prizadeval si je postati absolutni vladar. V čast svojega konja Bukefala je dal v Indiji postaviti meso z njegovim imenom. Do ujetnikov je bil spoštljiv.
Vojaški pohodi
Sprva je moral Aleksander Veliki utrditi oblast v Makedoniji in Grčiji. Predvsem na S Makedonije so mu probleme povzročali Tračani in Iliri.
Leta 334 pr.n.št. se je odpravil na vojaški pohod proti Perzijskemu kraljestvu. Na pohod je krenil z vojsko, ki je štela okoli 5200 konjenikov.
Po prehodu Helesponta je prišlo so prve bitke med Perzijci in Makedonci – bitke pri Graniku. Brez večjega upora je zasedel vso obalo MA. Grške kolonije so se s tem rešile satrapov in si pridobile grške upravnike.
Bitka pri Isu leta 333 pr.n.št. je bila obračun Aleksandra in Dareja III. Aleksander je osvojil Sirijo in Palestino ter zajel vso Darejevo družino. Pot ga je nato vodila v Egipt, kjer so ga razglasili za sina sončnega boga in kjer je ustanovil mesto Aleksandrijo.
Leta 331 pr.n.št. je prišlo do odločilne bitke pri Gavgamelah, kjer je Perzijcem dobro kzalo, vendar so se nato prestrašili in izgubili bitko. Aleksander se je polastil Perzije, prestolnico Perzijskega kraljestvo (Persepolis) je dal požgati in perzijskega zaklada, sam pa se je oklical za vladarja Perzije.
Po velikih zmagah se je Aleksander odpravil v Indijo (327 – 325 pr.n.št.), prišel do reke Ind in celo osvojil današnji Pandžab. Zaradi utrujenosti vojske se je moral vrniti. Ob vrnitvi so v Suzah priredili množično poroko, na kateri se je poročil tudi Aleksander in sicer z eno od Darejevih hčera.
Sredi priprav na osvojitev sveta je leta 323 pr.n.št. umrl v Babilonu zaradi malarije star komaj 33 let.
Pomen Aleksandrove države:
Nastanek novih mest (Aleksandrije)
Širjenje grške kulture, znanosti, vzhodno Azijskih religij in jezika (Grščina postane svetovni jezik).