BOJ PLEBEJCEV ZA ENAKOPRAVNOST

Zaradi veliko večjega bogastva in sodelovanja v vojski in drugih dolžnosti v državi so plebejci:

• Zahtevali pravico do političnega soodločanja in varstvo pred samovoljo patricijev
• Ustanovili plebejsko skupščino (494 pr.n.št. na Sveti gori)
• Imenovanje dveh plebejskih – ljudskih zastopnikov tribunov (kasneje 10) s pravico veta
• Ustanovitev decemvirata (priprava 1. Zakonika)

Pod grožnjo izselitve plebejcev so patriciji popustili.
Plebejci so sklicevali lastne, neuradne ljudske skupščine; dosegli izvolitev dveh ljudskih tribunov s pravico veta.
Najpomembnejše norme obnašanja so zapisali (45 pr.n.št.) je nastalo 12 plošč – kot pisan zakonik (vseboval je zasebno, kazensko, procesno, družinsko, dedno in pogodbeno pravo), ki je bil postavljen na rimskem trgu – forumu
Pridobili še pravico do mešanje poroke, dostop do nižjih uradniških služb, kasneje vstop v senat
Leta 287 pr.n.št. so dobili vsi svobodni rimski državljani politične pravice in sklepi plebejskih skupščin so dobili veljavo zakona – boj plebejcev za enakopravnost se je končal.

Pravice rimskega državljana so bile:

• Ius suffragii – volilna pravica
• Ius militae – pravica do vojaške službe v rimski legiji
• Ius provocationis – pravica do priziva na ljudstvo zoper sodno odločitev, ki jo ima prizadeti državljan za krivično
• Ius census – premoženjska pravica

RIMSKA DRUŽBA

• živeli so v rodovno plemenski skupnosti
• rod ali genus: izstopale družine = familiae, na čelu je bil družinski poglavar pater familias (patron), ki je imel »neomejeno oblast«. Dtužine so sestavljale:
• bratstva ali kurije – sestavljena iz 10 rodov
• pleme ali tribus – sestavljeni iz desetih kurij. Rimljani so bili razdeljeni v 3 plemena – vsi skupaj pa so tvorili populus Romanus (rimsko ljudstvo)
• v začetnem obdobju vsi poljedelci – zemlja je bila dolgo skupna, last vsega rimskega ljudstva. Taki zemjli so pravili »ager publicus«.
• rimska družba se je delila na 2 stana: na patricije (potomce prvotnih naseljencev. Sklicevali so se na svoj plemiški rod ter poreklo, edini pravi rimski državljani, imeli so vse politične pravice in monopol nad vsemi funkcijami v državi) in plebejce (to so bili prebivalci okoliških ozemelj in potomci prebivalcev, ki so se naselili kasneje. Bili so osebno svobodni, a brez političnih pravic. Imeli so predvsem dolžnosti kot plačevanje davkov, kasneje vojaška obveznost. Preživljali so se z obrtjo, trgovino in poljedelstvom; sčasoma je del plebejcev začel propadati – zadolževanje in suženjstvo, del pa postajati vse bogatejši – nasprotje med stanovoma. Bogati plebejci si zahtevali soudeležbo v političnem življenju.

Dodatno delo: predstavitev zgodovinopisja

Še pred rimskim vam bom predstavila grško zgodovinopisje, ker so prav Grki postavili temelje današnjemu zgodovinopisju. Njihovo zanimanje za zgodovino se kaže že v 8. stoletju pr. K., in sicer v epskem pesništvu (npr. v Homerjevih delih Iliada in Odiseja). Prehod od idealiziranih zgodovinskih epov do realnih zgodovinskih dejstev pa predstavljajo logografi v 6. stoletju pr. Kr v Mali Aziji. Logografi so kronološko urejali epsko tradicijo (pomeni, da so časovno opredeljevali zgodovinske zgodbe), usklajevali nasprotujoča si zgodovinska poročila in sestavljali družinske rodove (= in tabele vladarjev. Verze so zamenjali s prozo (s pripovedjo). Pomembni grški logografi so:

• Hekatej, ki je veliko potoval in v enem od svojih opisov geografsko ločil Evropo od Azije,
• Herodot, ki je zaslovel z opisovanjem grško – perzijskih vojen, poskušal je ločiti realne dogodke od nerealnih, poseben pa je bil po tem, da se ni zanimal le za politiko in vojne, temveč tudi za geografijo in etnografijo (vedo o kulturi in navadah različnih narodov). Napisal je zbirko zgodb Zgodbe, v prvih je opisoval polise in davke, v zadnjih pa bitke.
• Tukidit je bil premagan vojaški poveljnik, ki je v osmih knjigah opisal Peloponeške vojne. Njegova prednost je bila, da je bil pri bitkah sam prisoten. S preteklostjo se ni ukvarjal. V svojih zgodovinskih delih se je ukvarjal tudi s psihologijo in filozofijo. To se kaže v tem, da je razglabljal o razlogih vojne, ki jih je tudi delil v dve skupini: ajtijaj (prelomljene obljube in druge ljudem očitne zamere), profazis (globji povodi – npr. strah Sparte pred močnimi Atenami).

Kasnejši trije grški zgodovinopisci so bili:

• Helanik je pisal o razvoju grške tradicije v zgodovini, popisal je arhonte (grške uradnike)
• Ksenofont je v knjigi Helenska zgodovina zapisal življenjepis špartanskega kralja Agezilaja, vendar je bil kot Špartanec pristranski in površen. Še v dveh drugih delih, Anabazi in Krupediji, je pisal o predaji grške najemniške vojske Šparti in o perzijskem carju Kiru Starejšemu, ki ga precej idealizira.
• Kot zadnjega vam bom predstavila Polibija. Bil je visok politični član Ahajske zveze, eno leto pa je zaradi grškega poraza preživel kot talec v Rimu. V šestih delih Obča zgodovina je pisal o vzrokih za uspeh Rima – kot enega izmed njih je navedel sestavo rimske republike. Kljub slabimi izkušnjami z Rimljani je bil v delih nepristranski (objektiven), kasneje pa je celo postal posrednik med Grčijo in Rimom. Zapustil nam je nekaj zapiskov o tem, kakšen bi moral biti zgodovinar: moral bi biti informiran o vojaških in drugih temah, govoriti s pričami, upoštevati različno literaturo. Razvoj držav si je razlagal po biološko: rast, zrelost, propad.

V drugem delu moje predstavitve pa boste slišali nekoliko več o rimskem zgodovinopisju, ki je nekoliko manj znano od grškega. Zgodovino so rimljani začeli zapisovati nekoliko po Grkih. Večinoma so bili bolj pristranski, a tudi bolj praktični. Namesto epov so pisali letopis, (torej pomembnejše dogodke so zapisali po letih).

• MARK CATO je v delu Origines zapisal zgodovino rimskega cesarstva od nastanka mesta Rim do svoje smrti. Bil je nasprotnik spreminjanja starih rimskih običajev.
• Podobno kot Cato je pisal tudi FABIUS PICTOR, le da je bil slednji znan po pretiravanju.

Književniki s političnimi izkušnjami so bili v Rimu pogosti. Eden izmed njih je bil GAJ SALUSTIJ KRISP, Cezarjev zaveznik. Bil je plebejec (nižji sloj), torej ni presenetljivo, da je v enem od svojih del kritiziral rimsko plemstvo, v delu Historianae pa tudi rimsko demokracijo. Poleg kritik je pisal tudi življenjepise.

Sledita dva najslavnejša rimska politika:

• GAJ JULIJ CEZAR, ki je napisal Komentarje o galskih vojnah. Z jasnim in preglednim pisanjem je postal vzor kasnejših rimskih zgodovinopiscev.
• In MARK CICERO, bolj slaven po svojih govorih kot po zgodovinskih delih, v katerih piše o odgovornosti zgodovinopisca, ki naj ne bi zamolčal resnice.

Rimsko zgodovinopisje je bilo na vrhuncu s TITOM LIVIJEM, katerega 142 knjig obsegajoče delo je ohranjeno le v tretjini. Naslov je Ab urbe condita, govori pa o rimski zgodovini od začetkov pa do leta 9 pr.n.št. iz ne preveč kritičnega vidika. Pomemben je, ker je opisal delovanje rimskih institucij.

• KORNELIJ TACIT je obravnaval čas od vladarja Nerona do Deoklicijana. Za takratni čas pa so bila pomembnejša njegova dela v katerih je opisal barbare (narod v Germaniji, približno na ozemlju današnje Nemčije in Poljske) s katerimi so se Rimljani takrat borili.
• Posebej z Judovsko zgodovino se je ukvarjal JOSIP FLAVIJ, ki je bil tudi sam Jud. Napisal je knjigi Židovske starešine, v kateri je predstavil zgodovino judovskega naroda do leta 66 in Židovska vojna.

Omenila bom še Rimljana, ki ga nekateri sicer ne uvrščajo med zgodovinarje.

• To je PLUTARH. Pisal življenjepise slavnih Rimljanov. Kljub temu, da je pripomogel k današnjemu poznavanju zgodovine, ga nekateri uvrščajo bolj med filozofe.

Aleksander Veliki – skrajšano (356 – 323 pr.n.št.)

Življenje Aleksandra Velikega
Aleksander Veliki je bil sin makedonskega kralja Filipa II. Njegov učitelj je bil znan grški filozof Aristotel. Po smrti očeta leta 336 pr.n.št., ki je umrl sredi priprav na vojno s Perzijo na poroki svoje hčerke Kleopatre, je zavzel prestol, star komaj 20 let.
Način Življenja
Navduševal se je nad Perzijo, saj si je omislil celo harem. Prizadeval si je postati absolutni vladar. V čast svojega konja Bukefala je dal v Indiji postaviti meso z njegovim imenom. Do ujetnikov je bil spoštljiv.
Vojaški pohodi
Sprva je moral Aleksander Veliki utrditi oblast v Makedoniji in Grčiji. Predvsem na S Makedonije so mu probleme povzročali Tračani in Iliri.
Leta 334 pr.n.št. se je odpravil na vojaški pohod proti Perzijskemu kraljestvu. Na pohod je krenil z vojsko, ki je štela okoli 5200 konjenikov.
Po prehodu Helesponta je prišlo so prve bitke med Perzijci in Makedonci – bitke pri Graniku. Brez večjega upora je zasedel vso obalo MA. Grške kolonije so se s tem rešile satrapov in si pridobile grške upravnike.
Bitka pri Isu leta 333 pr.n.št. je bila obračun Aleksandra in Dareja III. Aleksander je osvojil Sirijo in Palestino ter zajel vso Darejevo družino. Pot ga je nato vodila v Egipt, kjer so ga razglasili za sina sončnega boga in kjer je ustanovil mesto Aleksandrijo.
Leta 331 pr.n.št. je prišlo do odločilne bitke pri Gavgamelah, kjer je Perzijcem dobro kzalo, vendar so se nato prestrašili in izgubili bitko. Aleksander se je polastil Perzije, prestolnico Perzijskega kraljestvo (Persepolis) je dal požgati in perzijskega zaklada, sam pa se je oklical za vladarja Perzije.
Po velikih zmagah se je Aleksander odpravil v Indijo (327 – 325 pr.n.št.), prišel do reke Ind in celo osvojil današnji Pandžab. Zaradi utrujenosti vojske se je moral vrniti. Ob vrnitvi so v Suzah priredili množično poroko, na kateri se je poročil tudi Aleksander in sicer z eno od Darejevih hčera.
Sredi priprav na osvojitev sveta je leta 323 pr.n.št. umrl v Babilonu zaradi malarije star komaj 33 let.
Pomen Aleksandrove države:
Nastanek novih mest (Aleksandrije)
Širjenje grške kulture, znanosti, vzhodno Azijskih religij in jezika (Grščina postane svetovni jezik).

DRŽAVA ALEKSANDRA MAKEDONSKEGA

• Makedonija je v 4. st. pr. n. št. prevladala v grškem svetu. V primerjavi z ostalimi državicami je bila bistveno večja, gospodarstvo je temeljilo na poljedelstvu in izobilju lesa, ki so ga potrebovali za pridelavo kovin.
• Sredi 4. st. pr. n. št. so odkrili rudnik zlata Pangaj, kar je le še dodatno okrepilo gospodarsko moč Makedonije, kraljem pa omogočilo, da vzdržuje veliko število vojakov.
• Makedoncem so vladali kralji, ki so prišli na prestol po dednem pravu, vendar pa jih je pri tem morala podpreti agrarna aristokracija.
• Makedoniji je v tem času vladal Filip II. (382-336 pr.n.št.). Filip je del življenja preživel kot talec v Tebah, kjer se je seznanil z grško civilizacijo, kulturo in organizacijo grške vojske ter njeno strategijo.
• Ko je leta 359 pr.n.št. zasedel prestol, je združil svoje znanje, pridobljeno v Grčiji, z gospodarskimi potenciali Makedonije
• Filipu II. in epirski princesi Olimpiadi (375-316 pr.n.št.) se je ob koncu julija 356 pr. n. št. rodil sin Aleksander.
• Medtem ko se je Aleksander šolal, si je njegov oče l. 346 pr. n. št. dokončno podvrgel Fokijo, l. 344 pr. n. št. Tesalijo in v letih od 343 - 342 pr. n . št. osvojil Trakijo do Črnega morja.
• Filip je z željo, da bi sinu nudil najboljšo izbrazbo, dal za visok honorar poklicati Aristotla (384-322 pr. n. št.).
• L. 340 pr. n. št., ko je imel Aleksander 16 let, je bil že sposoben regentstva.
• Še istega leta je Aleksander vodil vojni pohod proti nepokornim Majdom in si jih znova podjarmil, zavzel njihovo glavno mesto, barbare pregnal, v mesto naselil druge priseljence ter mu dal ime Aleksandropolis.
• L. 338 pr. n. št. je Filip povedel svojo vojsko nad Grke in jih v bitki pri Hajroneji odločilno premagal. Aleksander je v tej bitki poveljeval levemu krilu vojske.
• Po tej prelomni bitki je Makedonija l. 337 pr. n. št. podpisala z ostalimi grškimi državicami z izjemo Šparte korintsko pogodbo, v kateri so se udeleženi dogovorili za "medsebojni mir", vsaka država e bila priznana za svobodno in neodvisno, vendar po določilih pogodbe.
• Makedonski kralj Filip II. je bil imenovan za hegemona (vrhovnega generala).
• L. 336 pr. n. št. je bil Filip sredi priprav na vojno s Perzijci. V Malo Azijo je poslal 10000 mož, ki naj bi pripravili teren za prihod glavnine vojske.
• V tem času se je možila tudi Filipova hči Kleopatra. Filip se je udeležil te velike slvesnosti v nekdanji prestolnici Ajge, kjer pa ga je umoril mladi makedonski plemič Pausanias. Zarotnikov tega umora niso nikoli odkrili.
• Filipa je takoj po smrti tedaj 20-letni Aleksander.
• Nenadna Filipova smrt je ogrozila makedonsko hegemonijo, zato je Aleksander takoj z vojsko krenil čez Tesalijo v Grčijo, kjer ga je korinska skupščina izbrala za neomejenega stratega.
• Pomladi 335 pr. n. št. je Aleksander s svojo vojsko krenil na S in SZ meje kraljestva. S tem je zavaroval S meje Makedonije.
• Še istega leta je Aleksander pozval Tebance k vdaji. Po odklonilnem odgovoruje mesto obkolil, zavzel, oropal in porušil. Po bitki je obležalo okoli 6000 Tebancev, preživelih 30000 pa je prodal kot sužnje. Po uničenju Teb je bila Grčija mirna.
• Z zavarovanje S meja in utrditvijo oblasti v Grčiji, je Makedonija izpolnila 2 osnovna pogoja za začetek napada na Perzijo.
• Kljub prazni državni blagajni pa mu je oče zapustil veliko dragocenost - največjo vojsko, kar jih je svet dotlej poznal. Jedro vojske so predstavljali Makedonci, dopolnjena opa je bila z Grki in barbari, npr. Tračani.
• Vojska se je delila na težko, srednjo in lahko pehoto ter na težko in lahko konjenico. Vsi te deli vojske so na bojišču delovali kot organska celota in so težili k istemu cilju.
• Pomladi 334 pr. n. št. je Aleksander svojo vojsko zbral pri Helespontu (Dardanele) in jo ob pomoči 160 trier in večjega števila manjših trgovskih ladij pripeljal čez morsko ožino ter jo izkrcal v Mali Aziji.
• Vodja grških najemnikov v perzijski službi, Memnon, je želel, da bi se izmikali odločilni bitki in zvabili Aleksandrovo vojsko v notranjost Male Azije, daleč od zalog, z namenom, da bi se vojska izčrpala in izolirala od oskrbovalnih baz.
• Vojski sta se srečali na reki Granik, vsaka na svoji strani.
• V tej bitki je bila uničena perzijska prevlada S od gorovja Tauros.
• Aleksander je obdržal delitev na satrapije; namesto satrapov je postavil svoje ljudi.
• Pozimi 334 pr. n. št. je Aleksander nadaljeval pohod ob obalah. Vsa maloazijska pristaniška mesta so se Aleksandru predala.
• Pozimi se je Aleksander umaknil s svojo vojsko v Gordij, kjer je nameraval prezimiti.
• Pomladi 333 pr. n. št. Aleksander odpotuje iz Gordija proti J z namenom, da osvoji vsa nasprotnikova pomorska oporišča.
• Aleksander je krenil s svojo vojsko v Kilikijo, nasproti pa mu je pršel sam Veliki kralj Darej III. s svojo vojsko.
• Vojski sta se srečali v začetku novembra 333 pr. n. št. pri Isu, ravnini med morjem in gorami, ki jo prečka reka Pinar, in sicer Makedonci na J bregu, Perzijci pa na S.
• Darej se je zbal poraza in je pobegnil z bojišča. Na bojišču je pustil znamenja oblasti: kraljevski plašč, lok in bojni voz.
• Po hudem porazu Perzijcev so vsa feničanska mesta brez boja sprejela Aleksandra, upiral se je le Tir, ki je bil zaradi svoje otoške lege težko osvojljiv.
• Januarja 332. pr. n. št. se je začelo 7 mesecev trajajoče obleganje, Tir je padel. Prebivalce so v veliki meri pobili, preživele pa prodali v sužnost.
• Še istega leta je po dvomesečnem osvajanju osvojil Gazo.
• Jeseni 332 pr. n. št. je Aleksandrova vojska vkorakala v Egipt in brez boja zasedla prestolnico Memphis. Aleksander si je prisvojil celotno azijsko obalo od Helesponta do Nila.
• Pomladi 331 pr. n. št., je Aleksander krenil preko Tira v Mezopotamijo.
• V začetku oktobra st asse pri Gavgamelah blizu Niniv srečali Aleksandrova in Darejeva vojska.
• Ko je Darej III. zaslutil poraz, je zopet pobegnil z bojišča.
• V januarju 330 pr. n. št. je Aleksander popeljal svojo vojsko pred Perzepolis - center Perzijskega imperija - ter ga zavzel.
• Aleksander je s svojo vojsko 3 mesece bival v Perzepolisu z namenom, da se vojska odpočije. Nato pa je dal maja mesto porušiti in zažgati. To dejanje naj bi bilo povračilo za Kserksesov požig Aten.
• Še pred koncem leta je Aleksander vkorakal v Suzo.
• Po odhodu iz Perzepolisa je makedonska vojska krenila za Darejem v Medijo.
• Darej, ki ni uspel zbrati dovolj močne vojske, da bi se uprl Aleksandru, se je iz Ekbatane začel umikati proti Baktriji. Med begom se je proti njemu zarotil satrap Bes s pristaši, ki je dal Dareja umoriti.
• V tem času je Aleksander vpeljal ahajmedinski dvorni ceremonial - glavo si je začel krasiti z diademom, oblačiti se je začel v oblačila, podobna oblačilom Velikega kralja, pri dopisovanju pa je uporabljal Darejev pečat. Omislil si je tudi harem s 365 priležnicami.
• Pomladi 329 pr. n. št. je Aleksander prekoračil reko Oks (Amu Darja) in tam ujel Darejevega morilca Besasa. Do konca l. 328 pr. n. št. je bila Baktrija pokorjena. Na vodilna mesta je postabvil Perzijce ali Makedonce.
• V zimi 328-327 se je Aleksander poročil s hčerjo baktrijskega plemenitaša Roksano († 310 pr. n. št.). SDa bi zmanjšal domotožje med svojimi Grki in Makedonci, jim je prigovarjal, naj se poročijo s Perzijkami.
• Pomladi 327 pr. n. št. je vojska krenila proti Indiji. Na pot je odšla v dveh delih in vsak del naj bi si pokoril določen del ozemlja, nato pa bi se združila pri Indu v kraju Aorn (Pir Sar).
• Tekom pohoda so na svojo stran pridobili lokalnega kralja Taksila. Čez eno leto je združena vojska prekoračila Ind, naslednji cilj je bil prekoračiti reko Hidasp (Jihlam), vendar pa jih je tam pričakal indijski kralj Poros (ok. 360-317 pr. n. št.) s svojo vojsko.
• Sam kralj Poros se je povzpel na največjega slona in krenil v boj. Sloni so teptali nasprotnike, jih z rilci metali v zrak ali jih prebadali z okli. Aleksanrovi vojaki so s puščicami pobijali rokostrlce na sloni in goniče slonov. Sloni brez goničev so postali panični in so se začeli umikati ter pri tem gaziti lastno pehoto. Po umiku je Aleksandrova vojska udarila po zmedeni pehoti in jo razbila.
• Aleksander se je po šestih letih vrnil v srce svojega imperija in ugotovil, da je njegovo kraljestvo postalo neurejeno.
• Mnogi satrapi in upravniki niso opravljali nalog, kot je bilo dogovorjeno, nekateri med njimi so bili celo prepričani, da je Aleksander že mrtev.
• Januarja 324 pr. n. št. je Aleksander prispel v Suzo in s tem je bil uradno sklenjen veliki vojaški pohod, ki se je začel pred skoraj 10 leti v Mali Aziji. Konec pohoda je sklanil z najsijajnejšimi slovesnostmi. Med te slovesnosti je sodilo tudi tekmovanje v pitju čistega vina. Zmagal je neki Promahos, ki je spil 4 majolike (13 l) vina. Vrhunec praznovanja je bila svatba 10000 Makedoncev s Perzijkami, Aleksander pa se je poročil z Darejevo hčerjo Stateiro in Artakserksesovo hčerjo Parisatido. Po tem dogodku se je Aleksander vedel le še kot Perzijec.
• Spomladi 323 pr. n. št. se je iz Ekbatane odpravil v Babilon, kjer se je posvetil državniškiim poslom.
• Načrtoval je, da bi z ladjami obplul Arabski polotok, osvojil njegove obale in s tem dobil nadzor nad trgovanjem z Indijo.
• Aleksander je nenadoma zbolel za malarijo in13. junija 323 pr. n. št. umrl.
• Na svoji poti je postavil več kot 70 mest, ki so postali centri širjenja grške kulture.
• Ker Aleksander ni določil svojega naslednika, je bil na njegovo mesto postavljen njegov slaboumni brat Aridej, kasneje pa tudi njegov sin Aleksnder IV, ki se je rodil šele po očetovi smrti.
• Dejansko oblast je v tem času imel regent Perdikas. Da bi zadovoljil svoje tekmece, je imperij razdelil generalom diadohom: Ptolomeju Egipt, Antigonu Veliko Frigijo, Leonatu Malo Frigijo, Lisimahu Trakijo, Eumenu Kapadokijo, Antipatru Makedonijo in Grčijo, Selevka pa je postavil za poveljnika garde. Ti nasledniki se imenujejo diadohi.
• Vsi diadohi niso bili zadovoljni z delitvijo ozemelj, zato so se vnele vojne, ki so trajale več kot 20 let in so se končale okoli l. 281 pr. n. št. Nastale so 3 večje države: Egipt, Sirija in Makedonija. Imperija Aleksandra Velikega je bilo dokončno konec.

ŠPARTA

• imela vojaško organiziranost in aristokratsko vladavino;
• na jugu Peleponeza, bogata pokrajina Lakonija (mesto Šparta nastane okoli 900 pr.n.št.) = prebivalci poimenovali po mestu - Špartanci ali po pokrajini Lakedajmonce
• mesto ležalo ob reki Evfratos
• zaradi rodovitne zemlje pomembni gospodarski panogi poljedelstvo in živinoreja
• imeli precej železove rude, marmorja in lesa - obrt slabo razvita
• s pomorstvom in trgovino so se ukvarjali perioiki
• pri ozemeljski širitvi (prva mesenijska vojna) so zavzeli Mesenijo; sto let kasneje (druga mesenijska vojna) prebivalstvo dokončno podredili - postali brezpravni sužnji
• zmagali po uvedbi nove vojaške tehnike, katere osnova je bilo vojskovanje v bojno vrsto združenih težko oboroženih pešcev - hoplitov (zaščiteni s kovinsko čelado, prsnim oklepom in ščitom, oboroženi pa z mečem in kopijem) = takšna vojaška formacija je falanga
• zaradi strahu pred upori Mesencev in helotov so državo vojaško uredili
• njihove zakone je napisal in izdal likurg, s katerim je utrdil obliko vladavine od 8. st. pr. n. št. do konca Peloponeških vojen konec 5.st.pr.n.št.

Politična ureditev:
1.) po njihovi ustavi = veliki retri sta bila na čelu dva kralja - enakopravna; v vojnem času je bila njuna oblast neomejena; v mirnem času minimalna
2.) svet starešin ali geruzija je bila sestavljena iz 30 starih članov (poleg obeh kraljev so izvolili še 28, vsaj šestdeset let starih Špartancev); odgovorna je bila za sprejemanje vojne in miru, pripravljala zakonske predloge
3.) nadzorni svet = eforat je bil sestavljen iz 5 nad 30 let starih članov (voljeni za eno leto); nadzorovali vse v državi (kralja, sklicevali geruzijo in ljudsko skupščino)
4.) vsak mesec so se polnoletni Špartanci sestajali na ljudski skupščini = apela; z vzkliki sprejemali ali zavračali sklepe geruzije, z volitvami vsako leto izvolili nove člane eforata, nadomestili umrle člane geuzije, določali kralja ter razglašali vojno

Družbena ureditev - špartansko družbo delimo v tri razrede:
1.) spartiati - po številu 9.000 do 10.000; tvorili vladajoči razred; imeli politične pravice; ukvarjali le z vojsko, politiko in lovom; dolgo časa ni bilo premoženjskih razlik - živeli v "občini enakopravnih"
2.) perioiki - ukvarjali s poljedelstvom, obrtjo in trgovino; osebno svobodni, a brez političnih pravic; plačevali davke; služili v vojski kot hopliti;
3.) heloti ali sužnji - so bili državna last, obdelovali zemljo in gojili živino; popolnoma brezpravni; mlade Spartiate so pripravljali na vojaško službo z lovom nanje imenovan kriptije

Špartanska vzgoja:

• posebna vzgoja Spartiatov: ob rojstvu so ostali pri življenju le zdravi otroci, pri materi ostali do 7 leta starosti, sledi življenje v gimnaziji = vojaški zavod, kjer so jih urili v telesnih in duševnih spretnostih; po dvajsetem letu so živeli kot vojaki
• Šparta postane najmočnejša država na Peloponezu - združila večino peloponeških držav = nastala peloponeška zveza; imela je nadvlado ali hegemonijo

ZLATA DOBA ATEN

• grško perzijske vojne spremenijo razmerje moči v grčiji: Šparta se uveljavi kot kopenska sila, Atene pa kot pomorska sila
• pod atenskim vodstvom so leta 477 pr. Kr. ustanovili Atiško - Delsko zvezo (boj proti Perzijcem); na enakopravnosti zasnovane zveza se je kmalu spemenila v atenski imperij
• premaganim ali sumljivim zaveznikom so vsiljevali naseljence - kleruhe, s pomočjo katerih so jih nadzorovali

1.) Periklej - doba demokracije

Perzijske vojne spremenijo politične razmere v Atenah:

• teti (veslači na ladjah) so prišli do političnih pravic
• največji zaviralec političnih pravic c Atenah je bil areopag - odsluženi arhonti (nadzorovali uradnike in ohranjali zastarel politični sistem)
• po umoru Efialta 462. leta pr. Kr. (zmanjševal pomen areopaga) z reformami nadaljuje Periklej

Prednosti reform:

• oblast v državi sta prevzela ljudska skupščina in svet petstotih - bule, katerega si je Solon zamislil kot sodišče, je postal "vlada" (razdelili na 10 skupin s po 50 člani - pritanije, ki so vladali po desetino leta)
• znotraj petdeseterice je vlada manjši odbor, ki je dnevno volol predsednika - s hitrimi menjavami funkcij želeli preprečiti, da bi uradniki dobili preveliko oblast
• nobena uradniška služba ni trajala več kot 1 leto
• uradnikov niso volili, ampak določali z žrebom ( z žrebom niso določali vojskovodij - strategov in finančnih uradnikov - te funkcje so zahtevale posebno znanje, zato se to ni prepustilo naključnemu žrebu)
• Periklejeva politična ureditev Aten je v vsem antičnem svetu veljala za najbolj demokratično

Slabosti reform:

• ni bilo prave oblasti
• pojav demagogov - politikov, ki so ljudi s "sladkimi" besedami vodili po trenutnem razpoloženju, brez "pogleda" v prihodnost
• sodišča: ker je bilo za sprejemanje zakonov pristojno vse ljudstvo, so se hitro menjevali, zato so bile sodbe velikokrat odvisne od trenutnega razpoloženja ljudi
• političnih pravic niso imeli tujci, sužnji in ženske (politične pravice le okoli 20% ljudi)
• razcvet atenske demokracije so omogočili številni sužnji in finančna sredstva, ki so jih (nepošteno) dobivali iz blagajne Atiško - Delske zveze

2.) Atene v Periklejevem času

Demokracija pa je sprostila kulturno ustvarjanje na vseh področjih:

• gradnja partenona - templja posvečenega Ateni Partenos (Devici), na Akropoli so preoblikovali erahtejon (še eno Atenino svetišče), ki je slaven po stoi - stebre nadomeščajo kipi deklet kariatid, ki za kazen nosijo težo zgradbe; dogradili tempelj nike (zmage), ob vznožju Akropole zgradili še Hefajstovo svetišče in odenon - prostor namenjen glasbenikom, zgradili "dolgi zid" (6.5 km dolgo obzidje), ki je povezovalo Atene s Pirejem - glavnim pristaniščem atenske države

Atene so v 5. stoletju pr. Kr. postale kulturna prestolnica sveta:

• dramatiki: Ajshil, Sofokles in Evripid
• arhitekt: Hipodamos
• filozof: Protagora
• kipar: Fidija
• zgodovinar: Herodot