OD KRIZE REPUBLIKE DO CESARSTVA

· Osvajanja spremenila podobo rimske države ter vplivala na njen gospodarski, družbeni, kulturni razvoj
· Izkoriščanje provinc je pomemben in bogat vir dohodka
· Večanje državnega bogastva je omogočilo razkošnejše življenje Rimljanov
· Krepi veličino mesta Rim, ki postane središče zahodnega sveta

1.) Kriza republike
Po dolgotrajnih vojnah in velikih vojaških uspehih je v polovici 2. In v 1. Stoletju pr.Kr. rimska država zašla v krizo.
Vzroki:
· Bogati veleposestniki pokupili vso zemljo – povzročilo propad malih kmetov
· Krepilo nasprotja med bogatimi in revnimi
· Nastali 2 politični skupini: optimati (zastopali interese bogatih plemiških družin) in populari (branili interese ljudstva)
· Ljudska tribuna brata Tiberij in Gaj Grakh sta s poskusi agrarne reforme skušala ustaviti propadanje kmetov (oba umorjena)
· Vpadi tujih ljudstev (najnevarnejša germanska plemena Kimbrov in Tevtov z severa in numidijski kralj Jugurto – ozemlje današnje Alžirije)
· Konzul Gaj Marij – reformiral vojsko (opremljala država, v njej služil vsak nad 16 let star moški – ne glede na premoženje, vojaki dobivali plačo, bili deležni vojnega plena in oskrbe pri vojni)
· S takšno vojsko, ki je bila pravzaprav najemniška, mu je uspelo ustaviti germanska ljudstva in premagati Jugurta v Numidiji
· Toda novo vojsko so vojskovodje izkoriščali za svoje interese – izbruhne državljanska vojna med Marijem (podpirali populari) in Sulo (podpirali optimati)
· Marij umre, Sula se razglasi za diktatorja in utrdi oblast aristokracije
· Številni upori v novo osvojenih provincah
· Konflikt Rimjanov z Italskimi zavezniki, ki so zahtevali popolne državljanske pravice

2.) Prehod v cesarstvo
Krizo republike so leta 60 pr.Kr. izkoristili trije politiki in vojskovodje ter se v uporu proti senatu povezali v prvi triumvirat (60 – 53 pr.n.št.): Gaj Julij Cezar (podpora ljudstva), Pompej (vojska) in Kras (denar)
Med sabo so se sprli in oblast je po zmagi v državljanski vojni prevzel Cezar – postane dosmrtni diktator, konzul in vrhovni svečenik, ni odpravil republike
Cezar je zatrl upore Galcev, napadel Britanijo, zadržal germanska ljudstva na Renu, v Mali Aziji zatrl upore in dosegel mir, v Egiptu je princesi Kleopatri pomagal na prestol.
Cezarjeve reforme:
· Ustanavljal kolonije in naseljeval vojaške veterane in rimske reveže
· Uvedel javna gradbena dela
· Razdeljeval revnim žito
· Prebivalcem Sicilije in S Italije podelil rimsko državljanstvo
· Senat razširil na 900 članov (vključil tudi predstavnike provinc)
· Z zakoni omejil razkošje
· Izvedel reformo koledarja (namesto luninega je uvedel sončnega, ki je trajalo 365 dni in četrtino dneva = Julijanski koledar – ohranil se je do 16. Stoletja)
· Njegove reforme so kazale prizadevanja za neomejeno oblast, zato so ga leta 44 pr.Kr. v senatu ubili zarotniki, ki sta jih vodila Brut in Kasij

3.) Principat (Avgust – prvi med enakimi!)
Po Cezarjevi smrti se je začel drugi triumvirat (43 – 31 pr.Kr.), ki so ga sestavljali Mark Antonij, Mark Lipid in Gaj Oktavjan
Lipid postane vrhovni svečenik, med Antonijem, ki je našel zaveznico v Kleopatri v Egiptu in Oktavijanom se je začel boj za oblast
Leta 31 pr.Kr. je v bitki pri Akciju ob Z obali Grčije zmagal Oktavijan (zasedel Egipt in ga spremenil v rimsko provinco)
Oktavijan je postal dosmrtni tribun, konzul, vrhovni svečenik in vrhovni poveljnik vojske; senat mu je podelil naziv Augustus – vzvišeni, sam pa se je imenoval Princeps – prvi. S tem je postal 1. Rimski cesar imperator in vladal vse življenje.
Začelo se je obdobje principata: oblast si delita cesar in senat, ki je ponavadi le potrjeval, kar je sklenil cesar, ljudski zbor je izginil
Avgustova vlada je pomenila obdobje miru:
· Odpravljena vsa večja nasprotja
· Razvoj gospodarstva (trgovine in obrti)
· Povečanje blaginje prebivalstva
· Pri izvajanju svoje oblasti se je naslanjal na plačane uradnike iz senatorskih in viteških vrst in predvsem vojsko(varovala ga je telesna straža 10.000 vojakov pretorijancev – vojaška elita)
· Brezplačno delil žito

4.) Rimska vojska
· Glavna opora rimskih cesarjev, ki je postala poklicna, čeprav so bili legionarji rimski državljani in ne tuji najemniki
· Poleg redne vojske obstajale tudi pomožne čete (sestavljali prebivalci provinc)
· V legijah služili 20 – 25 let
· Vojsko je oboroževala država, po končani vojaški službi so imeli veterani pravico, da se naselijo v provinci, kjer so dobili v last posest
· Rimljani so svoje zmagovalce na bojnih pohodih spremljali z navdušenjem – triumf = zmagovalni pohod; po pomembnejših pohodil in zmagah so vojskovodjem in cesarjem postavili slavolok zmage; ovenčani so bili z lovorjevim vencem

5.) Meje rimskega cesarstva
· Zaradi osvajalnih pohodov rimskih cesarjev so nastajale nove province, od koder so se v Rim stekali vse večji dohodki in vedno več sužnjev.
· V tem odobju glavna mesta dosegla vrhunec: gradili svetišča, palače, trge
· Visoki rimski uradniki so vodili province, odločali o upravljanju ter izkoriščanju podrejenih območij in prebivalcev.
· Tribut – vojni davki, ki so jih Rimljani pobirali v provincah so pomenili bogat vir dohodka za Rim
· Glede ne upravo so se province delile na cesarske ali vojaške ali senatorske
· Rimljani so province hitro romanizirali (vsilili svoj jezik, kulturo, rimsko pravo, vero, način mišljenja in življenja)
· Nosila romanizacije so bili rimski uradniki, pa tudi novi priseljenci (veterani, trgovci, obrtniki, kmetje, vojska in duhovščina)
· Konec 1. In v začetku 2.stoletja n.št. je rimsko cesarstvo doseglo največji obseg.
· Province so omogočale razcvet države: v njih je bila uvedena enotna uprava, obdavčenje in pravna varnost prebivalstva, odpravljeno pa je bilo tudi ropanje in pretirano izkoriščanje.

6.) Življenje v rimskem cesarstvu
Razlika med bogatimi in revnimi se je vedno bolj povečevala.
Gospodarstvo:
· Slonelo na kmetijstvu, zemljo so si prilastili veleposestniki latifundisti
· Na latifundijah – velikih posestvih, so gojili oljke, vinsko trto in se ukvarjali z živinorejo.
· V neogradnem gospodarstvu sta bili najpomembnejši obrt in trgovina
· Razvilo se je tudi rudarstvo
Rimska družba:
· Ostaja razslojena glede pravic kot premoženja njenih članov
· Višji sloj družbe so predstavljali cesar, senatorji, visoki uradniki, veleposestniki, vitezi (equites), ki so bogatili predvsem s trgovino, bančnimi posli in vojnim plenom
· Večina rimskega prebivalstva so bili mali in srednji kmetje, obrtniki in delavci v velikih delavnicah – svobodno ljudstvo
· Ob različnih krizah so životarili in živeli le od državne podpore (brezposelnost) – da se ne bi upirali so jim država, cesarji in bogati razdeljevali hrano in prirejali različne igre (panem et circenses – kruha in iger!)
· Na dnu družbene lestvice so bili sužnji, ki niso bili osebno svobodni, najslabše je bilo državnim sužnjem (delali v kamnolomih, galjoti = veslači na galejah, na polju), boljši položaj so imeli hišni sužnji (služabniki, kuharji, zdravniki, učitelji), največ sužnjev je bilo vojnih ujetnikov.
Kruha in iger:
· Strastno predajali raznovrstnim družabnim igram
· Tri različne vrste predstav: dirke z vozovi, boji gladiatorjev v areni in gledališke igre.
Življenski slog rimskih prebivalcev
· Bivališča bogatih in revnih razlikovala
· Večina rimskega prebivalstva revna
· V mestih stanovali v tesnih, slabo grajenih večnadstropnih stavbah (insulah)
· Z vodo oskrbovali iz javnih vodnjakov
· Uporabljali javna stranišča (latrine)
· Nasprotje so bila bivališča bogatašev: največji notranji prostor v rimski hiši je bil atrij
· V mestih so bila javna kopališča (terme), ki so bila predvsem kraj družabnega življenja
· Tudi otroštvo je bilo odvisno od premoženja.

POLOŽAJ ZASEDENIH OZEMELJ

Zasedenim mestom so pustili 2/3 ozemlja in notranjo samostojnost v zameno za vojaško sodelovanje
S premaganimi mesti so sklepali pogodbe in vsako mesto je imelo svoje ugodnosti zato so se med seboj sprla = način vladanja divide et impera – deli in vladaj

Rimska uprava na apeninskem polotoku je temeljila na mestnih občnah, ki so bila v različnih odnosih do Rima:

• Rimske državljanske kolonije – prebivalci so Rimski državljani
• Municipiji – samouprava mesta – prebivalci statusa poldržavljani
• Zavezniška mesta – mesta z avtonomijo – državljani nimajo državljanskih pravic

Ločimo 3 osnovne skupine prebivalstva:

• Državljane v pravem poitičnem pomenu – rimski državljani le prebivalci mesta Rim (kasneje z osvajanji in reformami je rimsko državljanstvo postopoma dobilo svobodno prebivalstvo posameznih območij, 212 pa vsi svobodni v imperiju)
• Poldržavljani ali municipes – zakonsko izenačeni z Rimljani, vključeni v legije, a nimajo volilne pravice
• Zavezniki – nimajo državljanskih pravic

Rimska uprava v sredozemlju

Zasedena ozemlja v Evropi, Aziji in Afriki so Rimljani spremenili in imenovali province
Načelovali so jim magistrati – rimski uradniki, največkrat konzuli in pretorji (predstavniki iz vrst odslužene sodne oblasti v Rimu)
Za finančne zadeve skrbeli kvestorji

Mesta v provincah delila v 2 skupini:

• Svobodna mesta – popolna avtonomija (ne plačujejo davkov, po pogodbi prispevajo vojsko)
• Nesvobodna mesta – notranja samouprava, plačevali vojne davke tribut

ZUNANJA POLITIKA RIMSKE DRŽAVE (širjenje)

V 4. In 3. Stoletju pr.n.št. se je Rim dvigni nad drugimi italskimi mesti. Razlogi:

• Nepopustljiva in iznajdljiva vojska
• Številčna premoč
• Neenotnost nasprotnikov
• Navezovanje stikov s premaganimi ljudstvi

1.)Širjenje oblasti proti severu in jugu Apeninskega polotoka (do 272 pr.Kr.)

• Na severu so anleteli na Galce (preko alpskih prelazov prodirali v Padsko nižino), ki so poleg Etruščanov (leta 296 pr.Kr. Rimljani osvojijo veji) ovirali širjenje rimske oblasti.
• Prodor proti jugu Apeninskega polotoka in prodor proti Siciliji so ovirali Grki in Kartažani, ki so z vojnimi ladjami obvladovali vsak svoj del Sredozemlja.
• Grška mesta je v boju z Rimom podprl epirski kralj Pir, ki se je izkrcal v Italiji z najemniško vojsko; Rimljani je ne premagajo, vendar vojna povzroči tako veliko žrtev, da je vojskovodja Pir vzkliknil: »Še ena takšna zmaga, pa smo uničeni!« - Pirova zmaga.
• Vojne s Pirom (280 – 275 pr.n.št.) so se končale z zmago Rimljanov, ki so po tem zavladali nad celotnim Apeninskim polotokom.

2.)Širjenje v sredozemski svet (do 146 pr.Kr.)

• Širjenje je ovirala Kartagina, močna pomorska sila, ki je svoj vpliv iz severne Afrike razširila na Sicilijo in Španijo.
• S Kartažani so se Rimljani spopadli v Punskih vojnah (Rimljane so Kartažani imenovali Punci)
• Rimljanom je v 1. Punski vojni (264 – 241 pr.Kr.) z ladjevjem in izurjeno pehoto uspelo iztrgati Kartažanom Sicilijo, ki postane njihova provinca
• Nato zavzamejo še Sardinijo in Korziko ter ustanovijo drugo provinco
• V času 1. Punske vojne so Rimljani posegli tudi čez Jadran na ilirski Balkan (območje Črne Gore, porazili so kraljico Tevto) in se utrdili na južnem delu Ilirika.
• V 2. Punski vojni (218 – 201 pr.n.št.) je Kartažanski vojskovodja Hanibal (iz Hispanije) prek Pirenejev in Alp prodiral (s sloni) na apeninski polotok ter premagal Rimljane (najhujši poraz Rimljanov v Kanah 216 pr.Kr. v južni Italiji)
• Med tem se je rimski vojskovodja Scipion Afriški z močno vojsko izkrcal v bilžini Kartagine; Hanibal se je moral vrniti domov v pomoč domačinom; v novih spopadih so bili Rimljani močnejši – Rim postane gospodar: zahodnega Sredozemlja, kar je pomenilo začetek velikega rimskega osvajanja.
• V času 2. Punske vojne so si podredili v severni Italiji živeča keltska ljudstva in ustanovili kolonije (z rimskim ali latinskim pravom); Rimljani so nadzorovali Padsko nižino in tam ustanovili provinco Gallio Cisalpino.
• V začetku 2. Stoletja pr.n.št. so se Rimljani spopadli tudi z Makedonijo in jo skupaj z Grčijo leta 146 pr.n.št. spremenili v provinco (194 pr.n.št. osnujejo provinci Hispanio Ulterior in Hispanio Citerior).
• V letih 149 do 146 pr.n.št. je potekala 3. Punska vojna, v kateri je bilo emsto Kartagina uničeno, prebivalstvo pa zasužnjeno, mestno ozemlje preorano, ozemlje nekdanje Kartažanske države (današnji Tunis) pa spremenili v provinco Afriko.
• Na vzhodu pa so iz države Pergam v Mali Aziji ustanovili provinco Azijo, Sirija in Egipt pa sta prišla pod Rimski protektorat.
• Rimljani so dokončno zavladali Sredozemlju – rimska država je postala svetovna država – imperij.

RIMLJANI

APENINSKI POLOTOK PRED NASTANKOM RIMA
Na apeninskem otoku je že v zgodovinski dobi (Alpe pokrite z ledeniki) živel pračlovek – o njegovem življenju pričajo ohranjeni ostanki orodja, orožja, nakita in jamskih risb.
V bronasti dobi in starejši železni dobi so v današnji Italiji živela številna samostojna plemena, ki so bila etično in kulturno zelo različna.
Zaradi ugodnega podnebja je bila Italija privlačna dežela za nove naseljence: prvotnim prebivalcem so se okoli leta 1000 pr.n.št. priključili priseljenci indoevropskega izvora Italiki – Italska plemena (ime današnje Italije)
Začela se je indoevropeizacija Apeninskega polotoka:

• Latino faliski
• Oskiško – umbrijsko – sabelska plemena
• Iliri (pleme: Japigi, Davni, Mesapi, Apuci, Piceni, Vineti)
• Liguri (avtohtoni staromediteranski prebivalci)
• Grki (J del, V Sicilija)
• Etruščani: Naselili severno od reke Tibere – ozemlje današnje Toskane
  Močno vplivali na kulturni in politični razvoj Apeninskega polotoka
  Etruščani naj bi bili počasi nastajajoča mešanica prvotnih – avtohtonih sredozemskih prebivalcev in priseljencev iz egejskega in maloazijskega območja
  Etruščani so Grke imenovali Tireni – izvor za Tirensko morje, Rimljane pa Tusci – izraz za današnjo pokrajino Toscano.
  Ukvarjali so se s pastirstvom, poljedelstvom n trgovino
  Vodilni položaj v etruščanski družbi so imele aristokratske – plemiške družine, na čelu katerih so bili posvetni poglavarji
  Pomembno vlogo v etruščanski družbi je imela družina
  Etruščani so s svojim političnim in družbenim načinom življenja, kot s svojo umetnostjo, religijo, gradbeništvom in pisavo vplivali na zgodnji Rim
  Rimljani od Etruščanov prevzamejo način gradnje cest, vodovodov, mostov in prekopov
  Etruščanska religija je bila mnogobožna – politeizem, častili so bogove nbes, zemlje in morja, najvišji etruščanski bog je bil Tinia in boginja njegova žena Uni.
  Znani so po svojih nekropolah, sarkofagih in grobnicah
  Pisava je bila prevzeta iz grškega Alfabeta iz Kum (Cumae) – izoblikujejo svojo vrsto pisave, ki so jo posredovali Rimljanom
  Etruščani pomembni posredniki med staro Grčijo in Rimom
  Od njih Rimljani prevzamejo tudi gladiatorske igre, zmagoslavne pohode – triumf, prerokovanje.
  

NASTANEK RIMA
Rojstvo mesta – legenda ni zgodovina

• Rim naj bi bil ustanovljen 21.04.753 pr.Kr. na Palatinu – enem od sedmih rimskih gričev. S tem so Rimljani začeli tudi svoje štetje, ohranila pa se je pravljična legenda o Romulu in Remu z rimsko volkuljo.
• Ok.leta 1000 pr.Kr. so na enem od sedmih gričev – Palatinu nastale prve manjše naselbine; arheološki ostanki dokazujejo, da so se prve vasi razvile okoli leta 800 pr.n.št. na gričih Palatin, Kvirinal, Viminal, Eskvilin
• Ker so griče ločevale ostro zarezane strmine in zamočvirjene doline, se naselbine nekaj časa razvijajo neodvisno druga od druge in se povežejo šele kasneje.
• Kasneje poselijo še Celij, Aventin in Kapitol.

OBDOBJE SEDMIH RIMSKIH KRALJEV (8 – 6. Stoletje pr. Kr.)
Romul: prvi rimski kralj in ustanovitelj mesta Rim; uvedel septimontium (praznik sedmih gričev); prihod priseljencev in naselitev na Kapitol (legenda o ugrabitvi Sabink)
Numa Pompilij: vladal miroljubno, dal sestaviti koledar, ki so ga predstavljale lunine spremembe
Tul Hostilij: napadel in osvojil mesto Alba Longa (prednik mesta Rima); prebivalstvo nasilno odpeljano na Kapitol.
Amk Arcij: obranil napade ilirskih plemen, ki so se razširila proti Rimu; uspeh je izkoristil za utrditev mesta in ga razširil z graditvijo mosta čez Tibero; v njegovem času je nastalo tudi pristanišče Ostia ob izlivu reke Tibere v morje, kar omogoči razvoj rimske trgovine.
Tarkvinij Prisk: prvi etruščanski kralj, ki je zavladal Rimu; na Kapitolu je dal postaviti svetišče največjemu rimskemu bogu Jupitru, dal zgraditi velik stadion in gledališča in uvedel rimske igre;
Servij Tulij: drugi etruščanski kralj, dokončal gradnjo t.i. Servijanskega obzidja, ki je zajemalo vseh 7 gričev, na Aventinu je dal zgraditi svetišče boginji Diani; pripisujejo mu družbeno reformo, s katero je po premoženju razdelil državljane in njihove obveznosti na 5 davčnih razredov.
Tarkvinij Superbus (Ošabni): zadnji rimski kralj etruščanskega rodu, brezobzirni tiran, na oblast je prišel po umoru svojega tasta Servija Tulija; z njegovim vladanjem niso bili zadovoljni zato so ga leta 509 pr.Kr. odstavili in izgnali iz dežele; z njim se je končalo okoli 250 – letno obdobje rimskih kraljev in tudi etruščanske oblasti nad Rimom.

ORGANIZACIJA REPUBLIKE

Senat in ljudska skupščina sta sestavljala zakonodajno oblast, magistratura pa izvršno oblast – nosilca izvršne oblasti sta bili 2 konzula.
Z letom 287 pr.n.št. je obstajala še ljudska skupščina.

Pravosodje so vodili:

• Pretorji (2-8) – vodili pravosodje
• Kvestorji (4) – javne finance
• Cenzorja (2) – nadzorovanje javnega
• Edili (4) – skrb nad ulicami, templji, javnimi deli in javnimi igrami
• Ljudski tribuni (10) – obramba plebejcev

Službe za dobo enega leta – s kontrolo oblasti onemogočali, da bi si posamezniki prigrabili preveč moči
Tako konec rimske aristokratske republike (=rimska ustavna ureditev je postala na videz demokratična) – demokratična republika

RIMSKA DRŽAVA –KRALJEVINA (752 – 509 pr.n.št.)

• Po izročilu Rimu vlada 7 kraljev: rimski kralj je imel sodno, versko, vojaško in politično oblast, naslov ni bil deden
• Kralju je svetoval senat.
• Ljudstvo se je zbiralo v plemenski skupščini (zavračali ali sprejemali sklepe kralja in senata)

NASTANEK ARISTOKRATSKE REPUBLIKE

Leta 509 pr.n.št. se je rimsko plemstvo in plebejci uprli zadnjemu rimskemu kralju Tarkviniju Ošabnemu – ukinili so monarhijo in vzpostavili republiko (res publica = javna stvar ali stvar ljudstva)

Po padcu kraljev vsa oblast v rokah patricijev. Iz njih vsako leto volili:

• 2 konzula – politična, vojaška, pravosodna oblast, v času vojne zamenjal diktator
• Uradnika z nazivom pontifex maximus – najvišja verska oblast
• Nižje uradnike
• Deloval je še senat – kot svet sestavljen iz 300 senatorjev
• Ob teh organih delovala še ljudska skupščina – vključevala odrasle moške z rimskim državljanstvom.

BOJ PLEBEJCEV ZA ENAKOPRAVNOST

Zaradi veliko večjega bogastva in sodelovanja v vojski in drugih dolžnosti v državi so plebejci:

• Zahtevali pravico do političnega soodločanja in varstvo pred samovoljo patricijev
• Ustanovili plebejsko skupščino (494 pr.n.št. na Sveti gori)
• Imenovanje dveh plebejskih – ljudskih zastopnikov tribunov (kasneje 10) s pravico veta
• Ustanovitev decemvirata (priprava 1. Zakonika)

Pod grožnjo izselitve plebejcev so patriciji popustili.
Plebejci so sklicevali lastne, neuradne ljudske skupščine; dosegli izvolitev dveh ljudskih tribunov s pravico veta.
Najpomembnejše norme obnašanja so zapisali (45 pr.n.št.) je nastalo 12 plošč – kot pisan zakonik (vseboval je zasebno, kazensko, procesno, družinsko, dedno in pogodbeno pravo), ki je bil postavljen na rimskem trgu – forumu
Pridobili še pravico do mešanje poroke, dostop do nižjih uradniških služb, kasneje vstop v senat
Leta 287 pr.n.št. so dobili vsi svobodni rimski državljani politične pravice in sklepi plebejskih skupščin so dobili veljavo zakona – boj plebejcev za enakopravnost se je končal.

Pravice rimskega državljana so bile:

• Ius suffragii – volilna pravica
• Ius militae – pravica do vojaške službe v rimski legiji
• Ius provocationis – pravica do priziva na ljudstvo zoper sodno odločitev, ki jo ima prizadeti državljan za krivično
• Ius census – premoženjska pravica

RIMSKA DRUŽBA

• živeli so v rodovno plemenski skupnosti
• rod ali genus: izstopale družine = familiae, na čelu je bil družinski poglavar pater familias (patron), ki je imel »neomejeno oblast«. Dtužine so sestavljale:
• bratstva ali kurije – sestavljena iz 10 rodov
• pleme ali tribus – sestavljeni iz desetih kurij. Rimljani so bili razdeljeni v 3 plemena – vsi skupaj pa so tvorili populus Romanus (rimsko ljudstvo)
• v začetnem obdobju vsi poljedelci – zemlja je bila dolgo skupna, last vsega rimskega ljudstva. Taki zemjli so pravili »ager publicus«.
• rimska družba se je delila na 2 stana: na patricije (potomce prvotnih naseljencev. Sklicevali so se na svoj plemiški rod ter poreklo, edini pravi rimski državljani, imeli so vse politične pravice in monopol nad vsemi funkcijami v državi) in plebejce (to so bili prebivalci okoliških ozemelj in potomci prebivalcev, ki so se naselili kasneje. Bili so osebno svobodni, a brez političnih pravic. Imeli so predvsem dolžnosti kot plačevanje davkov, kasneje vojaška obveznost. Preživljali so se z obrtjo, trgovino in poljedelstvom; sčasoma je del plebejcev začel propadati – zadolževanje in suženjstvo, del pa postajati vse bogatejši – nasprotje med stanovoma. Bogati plebejci si zahtevali soudeležbo v političnem življenju.

Dodatno delo: predstavitev zgodovinopisja

Še pred rimskim vam bom predstavila grško zgodovinopisje, ker so prav Grki postavili temelje današnjemu zgodovinopisju. Njihovo zanimanje za zgodovino se kaže že v 8. stoletju pr. K., in sicer v epskem pesništvu (npr. v Homerjevih delih Iliada in Odiseja). Prehod od idealiziranih zgodovinskih epov do realnih zgodovinskih dejstev pa predstavljajo logografi v 6. stoletju pr. Kr v Mali Aziji. Logografi so kronološko urejali epsko tradicijo (pomeni, da so časovno opredeljevali zgodovinske zgodbe), usklajevali nasprotujoča si zgodovinska poročila in sestavljali družinske rodove (= in tabele vladarjev. Verze so zamenjali s prozo (s pripovedjo). Pomembni grški logografi so:

• Hekatej, ki je veliko potoval in v enem od svojih opisov geografsko ločil Evropo od Azije,
• Herodot, ki je zaslovel z opisovanjem grško – perzijskih vojen, poskušal je ločiti realne dogodke od nerealnih, poseben pa je bil po tem, da se ni zanimal le za politiko in vojne, temveč tudi za geografijo in etnografijo (vedo o kulturi in navadah različnih narodov). Napisal je zbirko zgodb Zgodbe, v prvih je opisoval polise in davke, v zadnjih pa bitke.
• Tukidit je bil premagan vojaški poveljnik, ki je v osmih knjigah opisal Peloponeške vojne. Njegova prednost je bila, da je bil pri bitkah sam prisoten. S preteklostjo se ni ukvarjal. V svojih zgodovinskih delih se je ukvarjal tudi s psihologijo in filozofijo. To se kaže v tem, da je razglabljal o razlogih vojne, ki jih je tudi delil v dve skupini: ajtijaj (prelomljene obljube in druge ljudem očitne zamere), profazis (globji povodi – npr. strah Sparte pred močnimi Atenami).

Kasnejši trije grški zgodovinopisci so bili:

• Helanik je pisal o razvoju grške tradicije v zgodovini, popisal je arhonte (grške uradnike)
• Ksenofont je v knjigi Helenska zgodovina zapisal življenjepis špartanskega kralja Agezilaja, vendar je bil kot Špartanec pristranski in površen. Še v dveh drugih delih, Anabazi in Krupediji, je pisal o predaji grške najemniške vojske Šparti in o perzijskem carju Kiru Starejšemu, ki ga precej idealizira.
• Kot zadnjega vam bom predstavila Polibija. Bil je visok politični član Ahajske zveze, eno leto pa je zaradi grškega poraza preživel kot talec v Rimu. V šestih delih Obča zgodovina je pisal o vzrokih za uspeh Rima – kot enega izmed njih je navedel sestavo rimske republike. Kljub slabimi izkušnjami z Rimljani je bil v delih nepristranski (objektiven), kasneje pa je celo postal posrednik med Grčijo in Rimom. Zapustil nam je nekaj zapiskov o tem, kakšen bi moral biti zgodovinar: moral bi biti informiran o vojaških in drugih temah, govoriti s pričami, upoštevati različno literaturo. Razvoj držav si je razlagal po biološko: rast, zrelost, propad.

V drugem delu moje predstavitve pa boste slišali nekoliko več o rimskem zgodovinopisju, ki je nekoliko manj znano od grškega. Zgodovino so rimljani začeli zapisovati nekoliko po Grkih. Večinoma so bili bolj pristranski, a tudi bolj praktični. Namesto epov so pisali letopis, (torej pomembnejše dogodke so zapisali po letih).

• MARK CATO je v delu Origines zapisal zgodovino rimskega cesarstva od nastanka mesta Rim do svoje smrti. Bil je nasprotnik spreminjanja starih rimskih običajev.
• Podobno kot Cato je pisal tudi FABIUS PICTOR, le da je bil slednji znan po pretiravanju.

Književniki s političnimi izkušnjami so bili v Rimu pogosti. Eden izmed njih je bil GAJ SALUSTIJ KRISP, Cezarjev zaveznik. Bil je plebejec (nižji sloj), torej ni presenetljivo, da je v enem od svojih del kritiziral rimsko plemstvo, v delu Historianae pa tudi rimsko demokracijo. Poleg kritik je pisal tudi življenjepise.

Sledita dva najslavnejša rimska politika:

• GAJ JULIJ CEZAR, ki je napisal Komentarje o galskih vojnah. Z jasnim in preglednim pisanjem je postal vzor kasnejših rimskih zgodovinopiscev.
• In MARK CICERO, bolj slaven po svojih govorih kot po zgodovinskih delih, v katerih piše o odgovornosti zgodovinopisca, ki naj ne bi zamolčal resnice.

Rimsko zgodovinopisje je bilo na vrhuncu s TITOM LIVIJEM, katerega 142 knjig obsegajoče delo je ohranjeno le v tretjini. Naslov je Ab urbe condita, govori pa o rimski zgodovini od začetkov pa do leta 9 pr.n.št. iz ne preveč kritičnega vidika. Pomemben je, ker je opisal delovanje rimskih institucij.

• KORNELIJ TACIT je obravnaval čas od vladarja Nerona do Deoklicijana. Za takratni čas pa so bila pomembnejša njegova dela v katerih je opisal barbare (narod v Germaniji, približno na ozemlju današnje Nemčije in Poljske) s katerimi so se Rimljani takrat borili.
• Posebej z Judovsko zgodovino se je ukvarjal JOSIP FLAVIJ, ki je bil tudi sam Jud. Napisal je knjigi Židovske starešine, v kateri je predstavil zgodovino judovskega naroda do leta 66 in Židovska vojna.

Omenila bom še Rimljana, ki ga nekateri sicer ne uvrščajo med zgodovinarje.

• To je PLUTARH. Pisal življenjepise slavnih Rimljanov. Kljub temu, da je pripomogel k današnjemu poznavanju zgodovine, ga nekateri uvrščajo bolj med filozofe.

Aleksander Veliki – skrajšano (356 – 323 pr.n.št.)

Življenje Aleksandra Velikega
Aleksander Veliki je bil sin makedonskega kralja Filipa II. Njegov učitelj je bil znan grški filozof Aristotel. Po smrti očeta leta 336 pr.n.št., ki je umrl sredi priprav na vojno s Perzijo na poroki svoje hčerke Kleopatre, je zavzel prestol, star komaj 20 let.
Način Življenja
Navduševal se je nad Perzijo, saj si je omislil celo harem. Prizadeval si je postati absolutni vladar. V čast svojega konja Bukefala je dal v Indiji postaviti meso z njegovim imenom. Do ujetnikov je bil spoštljiv.
Vojaški pohodi
Sprva je moral Aleksander Veliki utrditi oblast v Makedoniji in Grčiji. Predvsem na S Makedonije so mu probleme povzročali Tračani in Iliri.
Leta 334 pr.n.št. se je odpravil na vojaški pohod proti Perzijskemu kraljestvu. Na pohod je krenil z vojsko, ki je štela okoli 5200 konjenikov.
Po prehodu Helesponta je prišlo so prve bitke med Perzijci in Makedonci – bitke pri Graniku. Brez večjega upora je zasedel vso obalo MA. Grške kolonije so se s tem rešile satrapov in si pridobile grške upravnike.
Bitka pri Isu leta 333 pr.n.št. je bila obračun Aleksandra in Dareja III. Aleksander je osvojil Sirijo in Palestino ter zajel vso Darejevo družino. Pot ga je nato vodila v Egipt, kjer so ga razglasili za sina sončnega boga in kjer je ustanovil mesto Aleksandrijo.
Leta 331 pr.n.št. je prišlo do odločilne bitke pri Gavgamelah, kjer je Perzijcem dobro kzalo, vendar so se nato prestrašili in izgubili bitko. Aleksander se je polastil Perzije, prestolnico Perzijskega kraljestvo (Persepolis) je dal požgati in perzijskega zaklada, sam pa se je oklical za vladarja Perzije.
Po velikih zmagah se je Aleksander odpravil v Indijo (327 – 325 pr.n.št.), prišel do reke Ind in celo osvojil današnji Pandžab. Zaradi utrujenosti vojske se je moral vrniti. Ob vrnitvi so v Suzah priredili množično poroko, na kateri se je poročil tudi Aleksander in sicer z eno od Darejevih hčera.
Sredi priprav na osvojitev sveta je leta 323 pr.n.št. umrl v Babilonu zaradi malarije star komaj 33 let.
Pomen Aleksandrove države:
Nastanek novih mest (Aleksandrije)
Širjenje grške kulture, znanosti, vzhodno Azijskih religij in jezika (Grščina postane svetovni jezik).

DRŽAVA ALEKSANDRA MAKEDONSKEGA

• Makedonija je v 4. st. pr. n. št. prevladala v grškem svetu. V primerjavi z ostalimi državicami je bila bistveno večja, gospodarstvo je temeljilo na poljedelstvu in izobilju lesa, ki so ga potrebovali za pridelavo kovin.
• Sredi 4. st. pr. n. št. so odkrili rudnik zlata Pangaj, kar je le še dodatno okrepilo gospodarsko moč Makedonije, kraljem pa omogočilo, da vzdržuje veliko število vojakov.
• Makedoncem so vladali kralji, ki so prišli na prestol po dednem pravu, vendar pa jih je pri tem morala podpreti agrarna aristokracija.
• Makedoniji je v tem času vladal Filip II. (382-336 pr.n.št.). Filip je del življenja preživel kot talec v Tebah, kjer se je seznanil z grško civilizacijo, kulturo in organizacijo grške vojske ter njeno strategijo.
• Ko je leta 359 pr.n.št. zasedel prestol, je združil svoje znanje, pridobljeno v Grčiji, z gospodarskimi potenciali Makedonije
• Filipu II. in epirski princesi Olimpiadi (375-316 pr.n.št.) se je ob koncu julija 356 pr. n. št. rodil sin Aleksander.
• Medtem ko se je Aleksander šolal, si je njegov oče l. 346 pr. n. št. dokončno podvrgel Fokijo, l. 344 pr. n. št. Tesalijo in v letih od 343 - 342 pr. n . št. osvojil Trakijo do Črnega morja.
• Filip je z željo, da bi sinu nudil najboljšo izbrazbo, dal za visok honorar poklicati Aristotla (384-322 pr. n. št.).
• L. 340 pr. n. št., ko je imel Aleksander 16 let, je bil že sposoben regentstva.
• Še istega leta je Aleksander vodil vojni pohod proti nepokornim Majdom in si jih znova podjarmil, zavzel njihovo glavno mesto, barbare pregnal, v mesto naselil druge priseljence ter mu dal ime Aleksandropolis.
• L. 338 pr. n. št. je Filip povedel svojo vojsko nad Grke in jih v bitki pri Hajroneji odločilno premagal. Aleksander je v tej bitki poveljeval levemu krilu vojske.
• Po tej prelomni bitki je Makedonija l. 337 pr. n. št. podpisala z ostalimi grškimi državicami z izjemo Šparte korintsko pogodbo, v kateri so se udeleženi dogovorili za "medsebojni mir", vsaka država e bila priznana za svobodno in neodvisno, vendar po določilih pogodbe.
• Makedonski kralj Filip II. je bil imenovan za hegemona (vrhovnega generala).
• L. 336 pr. n. št. je bil Filip sredi priprav na vojno s Perzijci. V Malo Azijo je poslal 10000 mož, ki naj bi pripravili teren za prihod glavnine vojske.
• V tem času se je možila tudi Filipova hči Kleopatra. Filip se je udeležil te velike slvesnosti v nekdanji prestolnici Ajge, kjer pa ga je umoril mladi makedonski plemič Pausanias. Zarotnikov tega umora niso nikoli odkrili.
• Filipa je takoj po smrti tedaj 20-letni Aleksander.
• Nenadna Filipova smrt je ogrozila makedonsko hegemonijo, zato je Aleksander takoj z vojsko krenil čez Tesalijo v Grčijo, kjer ga je korinska skupščina izbrala za neomejenega stratega.
• Pomladi 335 pr. n. št. je Aleksander s svojo vojsko krenil na S in SZ meje kraljestva. S tem je zavaroval S meje Makedonije.
• Še istega leta je Aleksander pozval Tebance k vdaji. Po odklonilnem odgovoruje mesto obkolil, zavzel, oropal in porušil. Po bitki je obležalo okoli 6000 Tebancev, preživelih 30000 pa je prodal kot sužnje. Po uničenju Teb je bila Grčija mirna.
• Z zavarovanje S meja in utrditvijo oblasti v Grčiji, je Makedonija izpolnila 2 osnovna pogoja za začetek napada na Perzijo.
• Kljub prazni državni blagajni pa mu je oče zapustil veliko dragocenost - največjo vojsko, kar jih je svet dotlej poznal. Jedro vojske so predstavljali Makedonci, dopolnjena opa je bila z Grki in barbari, npr. Tračani.
• Vojska se je delila na težko, srednjo in lahko pehoto ter na težko in lahko konjenico. Vsi te deli vojske so na bojišču delovali kot organska celota in so težili k istemu cilju.
• Pomladi 334 pr. n. št. je Aleksander svojo vojsko zbral pri Helespontu (Dardanele) in jo ob pomoči 160 trier in večjega števila manjših trgovskih ladij pripeljal čez morsko ožino ter jo izkrcal v Mali Aziji.
• Vodja grških najemnikov v perzijski službi, Memnon, je želel, da bi se izmikali odločilni bitki in zvabili Aleksandrovo vojsko v notranjost Male Azije, daleč od zalog, z namenom, da bi se vojska izčrpala in izolirala od oskrbovalnih baz.
• Vojski sta se srečali na reki Granik, vsaka na svoji strani.
• V tej bitki je bila uničena perzijska prevlada S od gorovja Tauros.
• Aleksander je obdržal delitev na satrapije; namesto satrapov je postavil svoje ljudi.
• Pozimi 334 pr. n. št. je Aleksander nadaljeval pohod ob obalah. Vsa maloazijska pristaniška mesta so se Aleksandru predala.
• Pozimi se je Aleksander umaknil s svojo vojsko v Gordij, kjer je nameraval prezimiti.
• Pomladi 333 pr. n. št. Aleksander odpotuje iz Gordija proti J z namenom, da osvoji vsa nasprotnikova pomorska oporišča.
• Aleksander je krenil s svojo vojsko v Kilikijo, nasproti pa mu je pršel sam Veliki kralj Darej III. s svojo vojsko.
• Vojski sta se srečali v začetku novembra 333 pr. n. št. pri Isu, ravnini med morjem in gorami, ki jo prečka reka Pinar, in sicer Makedonci na J bregu, Perzijci pa na S.
• Darej se je zbal poraza in je pobegnil z bojišča. Na bojišču je pustil znamenja oblasti: kraljevski plašč, lok in bojni voz.
• Po hudem porazu Perzijcev so vsa feničanska mesta brez boja sprejela Aleksandra, upiral se je le Tir, ki je bil zaradi svoje otoške lege težko osvojljiv.
• Januarja 332. pr. n. št. se je začelo 7 mesecev trajajoče obleganje, Tir je padel. Prebivalce so v veliki meri pobili, preživele pa prodali v sužnost.
• Še istega leta je po dvomesečnem osvajanju osvojil Gazo.
• Jeseni 332 pr. n. št. je Aleksandrova vojska vkorakala v Egipt in brez boja zasedla prestolnico Memphis. Aleksander si je prisvojil celotno azijsko obalo od Helesponta do Nila.
• Pomladi 331 pr. n. št., je Aleksander krenil preko Tira v Mezopotamijo.
• V začetku oktobra st asse pri Gavgamelah blizu Niniv srečali Aleksandrova in Darejeva vojska.
• Ko je Darej III. zaslutil poraz, je zopet pobegnil z bojišča.
• V januarju 330 pr. n. št. je Aleksander popeljal svojo vojsko pred Perzepolis - center Perzijskega imperija - ter ga zavzel.
• Aleksander je s svojo vojsko 3 mesece bival v Perzepolisu z namenom, da se vojska odpočije. Nato pa je dal maja mesto porušiti in zažgati. To dejanje naj bi bilo povračilo za Kserksesov požig Aten.
• Še pred koncem leta je Aleksander vkorakal v Suzo.
• Po odhodu iz Perzepolisa je makedonska vojska krenila za Darejem v Medijo.
• Darej, ki ni uspel zbrati dovolj močne vojske, da bi se uprl Aleksandru, se je iz Ekbatane začel umikati proti Baktriji. Med begom se je proti njemu zarotil satrap Bes s pristaši, ki je dal Dareja umoriti.
• V tem času je Aleksander vpeljal ahajmedinski dvorni ceremonial - glavo si je začel krasiti z diademom, oblačiti se je začel v oblačila, podobna oblačilom Velikega kralja, pri dopisovanju pa je uporabljal Darejev pečat. Omislil si je tudi harem s 365 priležnicami.
• Pomladi 329 pr. n. št. je Aleksander prekoračil reko Oks (Amu Darja) in tam ujel Darejevega morilca Besasa. Do konca l. 328 pr. n. št. je bila Baktrija pokorjena. Na vodilna mesta je postabvil Perzijce ali Makedonce.
• V zimi 328-327 se je Aleksander poročil s hčerjo baktrijskega plemenitaša Roksano († 310 pr. n. št.). SDa bi zmanjšal domotožje med svojimi Grki in Makedonci, jim je prigovarjal, naj se poročijo s Perzijkami.
• Pomladi 327 pr. n. št. je vojska krenila proti Indiji. Na pot je odšla v dveh delih in vsak del naj bi si pokoril določen del ozemlja, nato pa bi se združila pri Indu v kraju Aorn (Pir Sar).
• Tekom pohoda so na svojo stran pridobili lokalnega kralja Taksila. Čez eno leto je združena vojska prekoračila Ind, naslednji cilj je bil prekoračiti reko Hidasp (Jihlam), vendar pa jih je tam pričakal indijski kralj Poros (ok. 360-317 pr. n. št.) s svojo vojsko.
• Sam kralj Poros se je povzpel na največjega slona in krenil v boj. Sloni so teptali nasprotnike, jih z rilci metali v zrak ali jih prebadali z okli. Aleksanrovi vojaki so s puščicami pobijali rokostrlce na sloni in goniče slonov. Sloni brez goničev so postali panični in so se začeli umikati ter pri tem gaziti lastno pehoto. Po umiku je Aleksandrova vojska udarila po zmedeni pehoti in jo razbila.
• Aleksander se je po šestih letih vrnil v srce svojega imperija in ugotovil, da je njegovo kraljestvo postalo neurejeno.
• Mnogi satrapi in upravniki niso opravljali nalog, kot je bilo dogovorjeno, nekateri med njimi so bili celo prepričani, da je Aleksander že mrtev.
• Januarja 324 pr. n. št. je Aleksander prispel v Suzo in s tem je bil uradno sklenjen veliki vojaški pohod, ki se je začel pred skoraj 10 leti v Mali Aziji. Konec pohoda je sklanil z najsijajnejšimi slovesnostmi. Med te slovesnosti je sodilo tudi tekmovanje v pitju čistega vina. Zmagal je neki Promahos, ki je spil 4 majolike (13 l) vina. Vrhunec praznovanja je bila svatba 10000 Makedoncev s Perzijkami, Aleksander pa se je poročil z Darejevo hčerjo Stateiro in Artakserksesovo hčerjo Parisatido. Po tem dogodku se je Aleksander vedel le še kot Perzijec.
• Spomladi 323 pr. n. št. se je iz Ekbatane odpravil v Babilon, kjer se je posvetil državniškiim poslom.
• Načrtoval je, da bi z ladjami obplul Arabski polotok, osvojil njegove obale in s tem dobil nadzor nad trgovanjem z Indijo.
• Aleksander je nenadoma zbolel za malarijo in13. junija 323 pr. n. št. umrl.
• Na svoji poti je postavil več kot 70 mest, ki so postali centri širjenja grške kulture.
• Ker Aleksander ni določil svojega naslednika, je bil na njegovo mesto postavljen njegov slaboumni brat Aridej, kasneje pa tudi njegov sin Aleksnder IV, ki se je rodil šele po očetovi smrti.
• Dejansko oblast je v tem času imel regent Perdikas. Da bi zadovoljil svoje tekmece, je imperij razdelil generalom diadohom: Ptolomeju Egipt, Antigonu Veliko Frigijo, Leonatu Malo Frigijo, Lisimahu Trakijo, Eumenu Kapadokijo, Antipatru Makedonijo in Grčijo, Selevka pa je postavil za poveljnika garde. Ti nasledniki se imenujejo diadohi.
• Vsi diadohi niso bili zadovoljni z delitvijo ozemelj, zato so se vnele vojne, ki so trajale več kot 20 let in so se končale okoli l. 281 pr. n. št. Nastale so 3 večje države: Egipt, Sirija in Makedonija. Imperija Aleksandra Velikega je bilo dokončno konec.

ŠPARTA

• imela vojaško organiziranost in aristokratsko vladavino;
• na jugu Peleponeza, bogata pokrajina Lakonija (mesto Šparta nastane okoli 900 pr.n.št.) = prebivalci poimenovali po mestu - Špartanci ali po pokrajini Lakedajmonce
• mesto ležalo ob reki Evfratos
• zaradi rodovitne zemlje pomembni gospodarski panogi poljedelstvo in živinoreja
• imeli precej železove rude, marmorja in lesa - obrt slabo razvita
• s pomorstvom in trgovino so se ukvarjali perioiki
• pri ozemeljski širitvi (prva mesenijska vojna) so zavzeli Mesenijo; sto let kasneje (druga mesenijska vojna) prebivalstvo dokončno podredili - postali brezpravni sužnji
• zmagali po uvedbi nove vojaške tehnike, katere osnova je bilo vojskovanje v bojno vrsto združenih težko oboroženih pešcev - hoplitov (zaščiteni s kovinsko čelado, prsnim oklepom in ščitom, oboroženi pa z mečem in kopijem) = takšna vojaška formacija je falanga
• zaradi strahu pred upori Mesencev in helotov so državo vojaško uredili
• njihove zakone je napisal in izdal likurg, s katerim je utrdil obliko vladavine od 8. st. pr. n. št. do konca Peloponeških vojen konec 5.st.pr.n.št.

Politična ureditev:
1.) po njihovi ustavi = veliki retri sta bila na čelu dva kralja - enakopravna; v vojnem času je bila njuna oblast neomejena; v mirnem času minimalna
2.) svet starešin ali geruzija je bila sestavljena iz 30 starih članov (poleg obeh kraljev so izvolili še 28, vsaj šestdeset let starih Špartancev); odgovorna je bila za sprejemanje vojne in miru, pripravljala zakonske predloge
3.) nadzorni svet = eforat je bil sestavljen iz 5 nad 30 let starih članov (voljeni za eno leto); nadzorovali vse v državi (kralja, sklicevali geruzijo in ljudsko skupščino)
4.) vsak mesec so se polnoletni Špartanci sestajali na ljudski skupščini = apela; z vzkliki sprejemali ali zavračali sklepe geruzije, z volitvami vsako leto izvolili nove člane eforata, nadomestili umrle člane geuzije, določali kralja ter razglašali vojno

Družbena ureditev - špartansko družbo delimo v tri razrede:
1.) spartiati - po številu 9.000 do 10.000; tvorili vladajoči razred; imeli politične pravice; ukvarjali le z vojsko, politiko in lovom; dolgo časa ni bilo premoženjskih razlik - živeli v "občini enakopravnih"
2.) perioiki - ukvarjali s poljedelstvom, obrtjo in trgovino; osebno svobodni, a brez političnih pravic; plačevali davke; služili v vojski kot hopliti;
3.) heloti ali sužnji - so bili državna last, obdelovali zemljo in gojili živino; popolnoma brezpravni; mlade Spartiate so pripravljali na vojaško službo z lovom nanje imenovan kriptije

Špartanska vzgoja:

• posebna vzgoja Spartiatov: ob rojstvu so ostali pri življenju le zdravi otroci, pri materi ostali do 7 leta starosti, sledi življenje v gimnaziji = vojaški zavod, kjer so jih urili v telesnih in duševnih spretnostih; po dvajsetem letu so živeli kot vojaki
• Šparta postane najmočnejša država na Peloponezu - združila večino peloponeških držav = nastala peloponeška zveza; imela je nadvlado ali hegemonijo

ZLATA DOBA ATEN

• grško perzijske vojne spremenijo razmerje moči v grčiji: Šparta se uveljavi kot kopenska sila, Atene pa kot pomorska sila
• pod atenskim vodstvom so leta 477 pr. Kr. ustanovili Atiško - Delsko zvezo (boj proti Perzijcem); na enakopravnosti zasnovane zveza se je kmalu spemenila v atenski imperij
• premaganim ali sumljivim zaveznikom so vsiljevali naseljence - kleruhe, s pomočjo katerih so jih nadzorovali

1.) Periklej - doba demokracije

Perzijske vojne spremenijo politične razmere v Atenah:

• teti (veslači na ladjah) so prišli do političnih pravic
• največji zaviralec političnih pravic c Atenah je bil areopag - odsluženi arhonti (nadzorovali uradnike in ohranjali zastarel politični sistem)
• po umoru Efialta 462. leta pr. Kr. (zmanjševal pomen areopaga) z reformami nadaljuje Periklej

Prednosti reform:

• oblast v državi sta prevzela ljudska skupščina in svet petstotih - bule, katerega si je Solon zamislil kot sodišče, je postal "vlada" (razdelili na 10 skupin s po 50 člani - pritanije, ki so vladali po desetino leta)
• znotraj petdeseterice je vlada manjši odbor, ki je dnevno volol predsednika - s hitrimi menjavami funkcij želeli preprečiti, da bi uradniki dobili preveliko oblast
• nobena uradniška služba ni trajala več kot 1 leto
• uradnikov niso volili, ampak določali z žrebom ( z žrebom niso določali vojskovodij - strategov in finančnih uradnikov - te funkcje so zahtevale posebno znanje, zato se to ni prepustilo naključnemu žrebu)
• Periklejeva politična ureditev Aten je v vsem antičnem svetu veljala za najbolj demokratično

Slabosti reform:

• ni bilo prave oblasti
• pojav demagogov - politikov, ki so ljudi s "sladkimi" besedami vodili po trenutnem razpoloženju, brez "pogleda" v prihodnost
• sodišča: ker je bilo za sprejemanje zakonov pristojno vse ljudstvo, so se hitro menjevali, zato so bile sodbe velikokrat odvisne od trenutnega razpoloženja ljudi
• političnih pravic niso imeli tujci, sužnji in ženske (politične pravice le okoli 20% ljudi)
• razcvet atenske demokracije so omogočili številni sužnji in finančna sredstva, ki so jih (nepošteno) dobivali iz blagajne Atiško - Delske zveze

2.) Atene v Periklejevem času

Demokracija pa je sprostila kulturno ustvarjanje na vseh področjih:

• gradnja partenona - templja posvečenega Ateni Partenos (Devici), na Akropoli so preoblikovali erahtejon (še eno Atenino svetišče), ki je slaven po stoi - stebre nadomeščajo kipi deklet kariatid, ki za kazen nosijo težo zgradbe; dogradili tempelj nike (zmage), ob vznožju Akropole zgradili še Hefajstovo svetišče in odenon - prostor namenjen glasbenikom, zgradili "dolgi zid" (6.5 km dolgo obzidje), ki je povezovalo Atene s Pirejem - glavnim pristaniščem atenske države

Atene so v 5. stoletju pr. Kr. postale kulturna prestolnica sveta:

• dramatiki: Ajshil, Sofokles in Evripid
• arhitekt: Hipodamos
• filozof: Protagora
• kipar: Fidija
• zgodovinar: Herodot

ZLATA DOBA GRŠKIH POLIS

• mestne državice so ohranjale svoje posebnosti in ravno iz te različnosti je nastala grška "veličina"

ATENE:

• ležijo v Atiki, ki so jo poselili Jonci
• zaradi ugodne geografske lege (bližina morja, težko dostopna akropola) so prevzele vodilno vlogo v svojem okolju; njihov pomen sta večali obrt in trgovina, rudnik srebra in marmorja
• v začetku državo vodil kralj, pri pomembnejših odločitvah pa mu je pomagala aristokratski svet - areopag
• plemstvu se je zdela takšna moč kralja prevelika, zato so odpravili dedno monarhijo, in oblast izročili devetim visokim uradnikom - arhontom izvoljenim med plemstvom (pobirali velike davke, kar je povzročilo zadolževanje kmetov in zapadlost v dolžniško suženjstvo)
• ok. 640- 561 leta pr. Kr. je zavladal Solon, ki je Atene razdelil na štiri okrožje - file (prvotna oznaka za grška plemena), izbrisal kmečke dolgove, osvobodil dolžnike in jim vrnil zemjlo, državljane je razdelil v štiri premožejske razrede (zunej razredov so ostali tujci - metojki) in sicer po letnem prihodki posestev, izraženem v količini pridelanega žita - takšno ureditev imenujemo timokracija; takšna ureditev je ljudem omogočila dostop do političnih položajev na podlagi premoženja, ne pa rodu - s tem je bilo konec do tedaj veljeven dedni monopol nad oblastjo
• Solonove reforme so pospešile razvoj gospodarstva, predvsem obrti in trgovine, niso pa "osrečile" plemstva, saj so jim bili odvzeti dedni privilegiji; - politična nasprotja so se zaosrovala
• zaradi spopadov med plemstvom in ljudstvom (tudi posestva niso bila pravično razdeljena) so oblast prevzemali posamezniki in postali absolutni vladarji; takšno ureditev imenujemo tiranija; leta 561 pr. Kr. je na oblast prišel Pizistrat, ki je uvedel tiranijo; njegovo vladanje je pospešilo gospodarski razvoj, njegova sina (Hiparh in Hipias) sta vladala okrutno, zato so Hipiarha ubili, Hipiasa pa izgnali
• Zavladal Klejsten, ki je z reformami povečal pravice ljudstva; Atiko je razdelil na deset okrožij - vsako je bilo sestavljeno iz mestnega in podeželjskega prebivalstva; s tem je poskušal preprečiti prevlado veleposestnikov; vsako okrožje je imelo pri vodenju države 50 članov - tako se je svet štiristotih povečal v svet petstotih; državljanske pravice dobijo tudi revnejši (svobodni) prebivalci; takšno ureditev države imenujemo demokracija
• Delovanje:

- svobodni moški sodelovali pre delu državnega zbora

- lahko izvoljeni za različne uradniške službe za eno leto

- državni zbor se je sestajal vsakih deset dni in odločal o najpomembnejših državnih zadevah: sprejemali zakone, odločali o vojni in miru in nadzirali državne uslužbence

- vojaška oblast je pripadala strategom, ki so bili voljeni

- uvedli ostrakizem (črepinjsko sodbo), ki je varoval atensko demokracijo pred tiranjo

• atenska demokracija je bila omejena, saj so pri odločanju lahko sodelovali le svobodni moški, nobenih političnih pravic niso imele ženske, sužnji in priseljenci; velikokrat demokracija tudi izrabljala v korist spretnim politikom

GRŠKA POLIS

1.) Grška politčna ureditev
- v začtku monarhija (kjer si oblast delita kralj = bazilevs in aristokrati)
- zaradi sporov aristokracije s kraljem so ga odstavili. Nastala je aristokratska republika.
- z razvijajočo trgovino in obrtjo se postopoma oblikuje vedno močnejše meščanstvo - bogastvo povzdigne v nov vodilni sloj v družbi - vladavian oligarhije
- z zapisom običajnega prava so preprečili samovoljo sodnikov, oblast prevzeli posamezni plemiči = samovladarji ali tirani.
- tiranije odprevile vladavino plemstva in s tem omogočile, da je zavladalo ljudstvo ali demos = demokracija ali vladavina ljudstva - višek tedanjega družbenega razvoja: državljani odločali z glasovanjem, udeleževali ljudske skupščine, ljudska sodba ali ostrakizem (črepinjska sodba).

2.) Grška polis:
- geografske značilnosti Grčije so bile glavni razlog za nastanek vrste majhnih državic = polis (majhne, po površini ok. 100 km2 in po števiu prebivalstva do 10.000);
- izjemi le Atene - 2.550 km2, več kot 200.000 prebivalcev in Šparta - 8400km2 in 200.000 prebivalcev skupaj s sužnji
- mestne državice - polis so nastale ob akropoli (trdnjavi); pod akropolo razvilo celotno mesto (prehranjevalo s pomočjo vasi iz okolice)
- s političnim povezovanjem mesta z vasmi se je oblikovala država - medsebojne meje so običajno določale geografske posebnosti - polis geografska enota

3.) Značilnosti polis

• specifična državna uprava
• samozadosto gospodarstvo
• zunanja politična samostojnost, neodvisnost = elevtarija
• razvita notranja samouprava = avtonomija
• politična ureditev odvisna od ustave (aristokratska, oligarhična, tiranska ali demokratična);
• nimajo vsi političnih pravic - omejene so bile na polnoletne odrasle moške (brez pravic pa so bile ženske, tujci - meteki, in sužnji)
• na agori (mestnem trgu) - meščani zbirali, razpravljali, agoro je obdajalo pokrito stebrišče stoa (tam meščani trgovali, menjavali denar, sodili)
• v mestni hiši je zasedal bulevterij (mestni svet)
• polis je bil družbena in politična enota

4.) Politična razdrobljenost

• zaradi geografske značilnosti ozemlja - težko razvije smisel za enotnost in sodelovanje - zato je bila polis Grkom domovina, ne pa Grčija
• mestne državice tekmovale na gospodarskem področju in se vojskovale
• vsi Grki ali Heleni pa so se združili skupaj le ob skupni zunanji nevarnosti (Perzija)

Kretska vs. Mikenska kultura

Kretska kultura Mikenska kultura
Čas trajanja: 2200 – 1450 pr.Kr. 1600-1150 pr.Kr.
Najditelj: Evans Schliemann
Gl. mesto Knosos Mikene
Naselili: Izvor neznan Ahajci
Pomemben vladar: Minos Agamemnon
Gospodarstvo: trgovina Kmetijstvo
Strogo hierarhična družba: Da? Da
Gradnja Palača v Knososu Cestno omrežje, izsuševanje
Uničena od: Ahajcev Dorcev
Pisava: Linearna A Linearna B
Drugo: Kreska religija Dobra vojska

MIKENSKA DOBA

Naselitev Indoevropejcev v Grčiji je pustila sorazmerno malo sledi. Prišleki so govorili jezik iz katerega se je kasneje razvila mikenska grščina. Očitno so prišli priseljenci pod vpliv kulture staroselcev.
Skupno ime za Grke v mikenski dobi je bilo Ahajci.
Kultura celotnega srednje heladskega obdobja (okoli 2000 – 1500) je izrazito kmečka. Značilnosti sta preprosta rumena in siva keramika.
Stiki z zunajgrškim svetom so bili šibki. Kulturo tega časa nam kaže predvsem grobišče v bližini Miken: grobni pridatki so bogati, zlasti orožje. Nagrobne plošče prikazujejo lovske scene.
Kmečka kultura se je v začetku pozna heladske kulture (od sredine 16. Stoletja pr.n.št. dalje) precej spremenila. Posedovali so dragoceno bronasto orožje. Upodobitve prikazujejo tudi bojni voz. To kaže na stopnjevanje vojaškega duha.
Na družbenem področju se je kot vodilni dokončno uveljavil indoevropski element. Odraz novega sloga življenja so utrjeni dvorci, gradovi, kjer je prebivalo bojevito plemstvo, ki se je izoblikovalo nad slojem svobodnjakov.
Simbol te dobe so Mikene, pomembno vlogo ima tudi Tirinis.
Monumentalna arhitektura odraža vojaški duh in življenje povsem drugačno od življenja na Kreti. Na sredini gradu je megaron, spočetka prostor pravokotne oblike, kamor so zganjali živino. Kasneje je tu knez s svojimi vazali obedoval, okrog so bili razvrščeni prostori za služinčad. Mikenska palača se je zarai urejenosti in pravilnosti zelo razlikovala od kretske, kjer je razpored prostorov deloval kaotično (t.i. labirint).
Višek mikenske dobe je na koncu 16 in v začetku 14. Stoletja pr.n.št. Medtem je 15. Stoletje doba izrazitega padca. V tem obdobju je prišlo do preoblikovanja mikenske kulture pod vplivom Krete. Odkritje jaškastih grobov mikenskih knezov, izklesanih v skalo, kjer so našli bogate pridatke – zlat okras in orožje – kaže na obstoj domače obrti, zlasti zlatarskih delavnic.
Na prehodu iz 16. V 15. Stoletje pr.n.št. se je uveljavil pokop v kupolaste grobnice. Ta izraža težnjo po monumentalnosti. Odražajo jo tudi levja vrata v Mikenah.
Državna ureditev ni poznana. V Argolidi in Bojotiji so obstajale večje državne tvorbe.
Velika gradbena dosežka teh državnih tvorb sta izgradnja cestnega omrežja in izsuševanje zamočvirjenega dela Kopajskega jezera. To kaže na obstoj centralne oblasti. Dela so primerljiva z velikimi gradbenimi podvigi vzhoda. Trajnejše, večje državne tvorbe očitno niso nastale.
Ob velikih vojaških podvigih so izbrali vojaškega kralja (hegemona), vendar je ta institucija po koncu vojne zamrla in je za mirno dobo ne moremo dokazati. Grčija je bila v tej dobi razcepljena na več manjših državnih tvorb.
Mikenski Grki so bili na začetku kontinentalno ljudstvo.
Z njihovim vstopom na morje (najprej kot gusraji, nato kot trgovci) se je podoba Egejskega morja, ki ga je obvladovala Kreta, povsem spremenila. Vrh mikenske pomorske sile pade v časpo propadu kretske prevlade na morju (okoli 1400 pr.n.št.). Ta prevalda je bila kratkotrajna, saj se je zaključila že z dorsko selitvijo v 12. Stoletju. Odraz prevlade so postojanke na otokih in trgovanje z območjem vzhodnega Sredozemlja.
Uspehi mikenskih Grkov so temejlili na njihovi vojaški moči in organizaciji.
Vodilno vlogo v vojski je imelo plemstvo, ki se je bojevalo z bojnimi vozovi. Oborožitev pešcev, ki so se bojevali kot gospodarjevi spremljevalci, so sestavljali: stopalast ščit, sulica in kratek meč. Ob večjih spopadih so se knezi povezali in enega izmed njih priznali za hegemona ter se mu zavezali s prisego. Ko je bilo vojne konec, je zavezništvo propadlo.
Vrhunec moči (po antičnih izračunih leta 1184 pr.n.št.) dosežejo Mikene (Ahajci= pod vodstvom legendarnega mikenskega kralja Agamemnona.
Zelo velikega pomena za razvoj v kasnejših obdobjih je religija mikenskih Grkov. Bogove so častili v votlinah, svetih krajih, na gorah itd. Sem spada tudi kult mrtvih.
Poznavanje državne in družbene ureditve temelji na tekstih v linearni B pisavi. Ti so pomembnejši vir kot Homer in arheološke najdbe. Po vsebini so to ohranjene notice državne birokracije za interno službeno uporabo. Očitno je tudi suženjstvo v mikenski dobi obstajalo, a o njem ne vemo dosti.
Nemški trgovec in arheolog Heinrich Schliemann je leta 1870 začel izkopavati Trojo v MA; 1876 pa je v pokrajini Argolidi odkril mesto Mikene.

MINOJSKA (=KRETSKA) KULTURA

• Kreta je na podlagi dobrih pomorskih zvez z Egiptom, Sirijo, MA, Grčijo in zahodom sprejemala vplive različnih kultur. Tukaj je najprej na grškem območju nastala visoka kultura.
• Vzpon se je pričel okoli leta 2200 pr.n.št. (zgodnja minojska doba). Sledila je gradnja palač na Knosu ali Fajstu.
• Prebivalstvo Krete je večinoma prebivalo v vaseh (ribiških in poljedelskih). Njihov izvor in etnična pripadnost sta neznana.
• V začetku srednje minojske dobe okoli 2000 pr.n.št. se je razvila svojevrstna dvorna kultura (otoku vladajo močne družine)
• Življenje se je odvijalo v mestnih naselbinah.
• Po legendarnem izročilu je bil najpomembnejši kretski vladar Minos (vladal v Knososu, »Minotaver«)
• Starejša, pretežno kmečka kultura je propadla.
• Središče političnega in gospodarskega življenja so postale palače. Zaradi varne lege otoka so bili ti dvorci brez obzidja.
• Omembe Krete najdemo v tem času pod imeni Keftiu, Kaphthor, Kaptara na napisih iz Egipta, Babilonije in Sirije.
• Med Kreto in bližnjim vzhodom je potekala živahna trgovina. Močna trgovska in vojaška mornarica je zagotovila monopol (stanje na tržišču, ko je poenoten ponudnik blaga = thalassokratia). Največji razcvet trgovina doživi v 16. In 15. Stoletju pr.Kr.
  Na kulturnem področju se je Kreta najbolj naslonila na Egipt. Od tam so prevzeli papirus in zamisel o oblikovanju hieroglifske pisave. Vplivi so vidni tudi v umetnosti in arhitekturi.
• Kretsko slikarstvo: razvoj v srednjem minojskem obdobju. Priljubljeni barvi sta bili poseben odtenek rdeče in sinje modra (prinašala srečo).
• Okoli 1700 pr.n.št. je kulturo prizadela katastrofa, ki okvirno časovno sovpada s prihodom Hiksov v Egipt. Ta padec v razvoju je bil kratkotrajen, vzroka zanj pa se ne da zanesljivo ugotoviti. Zgrajene so bile nove palače in sledil je nov kulturni vzpon (16. Stoletje pr.n.št.). Prevladal je Knosos. Poleg osrednje palače so bili zgrajeni še številni manjši dvorci.
• Zaradi potreb dvorne pisave se je izoblikovala kretska linearna pisava, i se je razvila v dveh sistemih: kot ilnearna A in linearna B. Linearna B je mlajšega izvora in je postala pisava mikenske kulture. Zaenkrat še ni dokaza, da bi se v tej pisavi razvila književnost.
• Večji vpliv kot kretska pisava je imela na razvoj v Grčiji kretska religija – značilnosti sta tesna povezanost z naravo in velik vpliv ženskega elementa. Najbolj znana kretska božanstva so bila ženska: Velika mati, Kačja boginja in Gospodarica divjih živali.
  Od kultnih simbolov sta značilna predvsem dva: rogovi in dvojna seira. Verovali so v obstoj demonov in mešanih bitij ter častili stebre in drevesa.
• Povezave med Kreto in celinsko Grčijo, ki so bile v zgodnji dobi šibke, so se kasneje zelo razvile.
• Kretska kultura je zapustila številne spomenike; poznana je predvsem po Evansovih izkopavanjih (1900 – Arthur Evans odkrije palačo v Knososu).
• Temeljni historični problemi pri raziskovanju minojske kulture:
  Nastanek minojske civilizacije (bronasta doba)
  Državna in družbena ureditev Krete (obstajajo le arheološki viri, obstoj velikih palač in uporaba linearne A pisave pa kažeta na centralno vodeno gospodarstvo)
  Vzroki za zaton (po mnenju večine strokovnjakov je teh vzrokov več: potresi in hkratni dogodki vojaške narave)
  Datiranje propada minojske civilizacije (1450 pr.Kr. vdor Ahajcev, 1400 pr.Kr. izbruh vulkana na otoku Thera).

GRŠKA ZGODOVINA

Periodizacija

1. predhomerska doba (okoli 2000 – 800 pr.n.št.)
2. arhaična doba (homerska Grčija in čas velike kolonizacije, ok. 800 – ok. 500 pr.n.št.)
3. klasična doba (od grško-perzijskih vojn do smrti Aleksandra Velikega 323)
4. helenistična doba (od323 do obdobja propada helenističnih sil, zadnja 30 pr.n.št.)

Predhomerska Grčija

Viri in temeljna literatura

• Najstarejša grška kultura je zapustila precej pisnih virov. Uporabljali so kretsko linearno A pisavo, ki so jo Grki s celine zanesli na Ciper – ciprska linearna C pisava. Ta pisava še ni razrešena.
• V več krajih celinske Grčije so našli napise v linearni B pisavi. Razrešila sta jo 2 angleška znanstvenika: Michael Ventris in John Chadwick. Hkrati sta postavila temelje novi veji znanosti – mikenologiji.
• V svoji prazgodovini Graki sami niso zapustili nobenega zanesljivega zgodovinskega izročila. Vsa poročila njihovih zgodovinarjev so zelo pozna in zato nezanesljiva. Prav tako nezanesljiv vir je grška junaška epika.
• Negrški viri so zelo skopi. Prvo zanesljivo omembo Grkov nam posreduje napis asirskega kralja Sargona 2. (722-705 pr.n.št.), ki omenja pripadnika ljudstva Iamani (Jonijcev).
• Najpomembnejši viri za to obdobje so arheološki materialni viri.

Prihod Indoevropejcev v Grčijo

• Naravne značilnosti Grčije kažejo, da nikoli ni bila dežela izobilja in zato posebej privlačna za poselitev. Rodovitne zemlje je malo, gozdov ni dosti.
• Vzhodna obala je zelo prikladna za plovbo. Nasprotno pa je zahodna obala, ki ima le en izrazit zali – Korintski, manj ugodna. Gorska veriga razčlenjuje deželo na veliko število manjših pokrajin, med katerimi so pogosto zelo otežene zveze. Bistvenega pomena je bližina morja.
• Grki so v zgodovinski dobi že izgubili spomin na to, da je njihova pradomovina ležala izven Grčije, saj so se šteli za avtohtono ljudstvo.
• Znanje o prazgodovini Grčije temelji na rezultatih prazgodovinskih, jezikoslovnih in naselitveno – topografskih raziskav.
• Naselitev Indoevropejcev na grška tla je potekala v prazgodovinski dobi. Datiranje je negotovo. Naselitev je potekala pred vdorom Dorcev na Peloponez (12. stoletje), verjetno pa tudi pred prvim razcvetom mikenske kulture (druga polovica 16. stoletja).
• Najbrž je posledica te naselitva katastrofalni propad zgodnje heladske hulture (ok 1900 pr.n.št.) in uničenje naselij na grškem kopnem.

Do prihoda Indoevropejcev razlikujemo več prazgodovinskih kultur:

1. druga polovica 4. tisočletja – neolitska kultura (na območju Tesalije in v okolici Korinta. Značilna neobzidana naselja s kočami iz blata v pravokotnih ali ukrivljenih oblikah. Keramika je primitivna, poleg kamnitega orodja uporabljajo tudi orodje iz obsidanda)
2. sredina 3. tisočletja pr.n.št. – kultura Dimini (Tesalija, utrjena naselja kot odraz nemirnejših časov. Najbolj izrazita značilnost je megaron – pravokotni prostor)
3. ok. 2500 – 2000 pr.n.št. – zgodnja heladska kultura (območje Tesalije in osrednje Grčije s S Peloponezom. Naselja imajo mediteranski značaj – to se kaže tudi v jeziku: toponimi na –nthos in –ssos izhajajo od staroselskega prebivalstva)

• Ni znano kako je potekal stik med Indoevropejci in staroselci. Vse kaže na daljše obdobje mirnega soćitja. Grško ljudstvo se je torej izoblikovalo na podlagi etnične, kulturne in jezikoslovne stopitve starega mediteranskega ter priseljenega indoevropskega prebivalstva (2. tisočletje pr.n.št.).
• Prva indoevropska naselitev Grčije – v začetku srednjega heladskega obdobja (ok.200 – 1500 pr.n.št.) je potekala kot postopno prodiranje plemen, ki so ga spremljala menjajoča se obdobja vojne in miru. Priseljenci so bili vojaško in politično vodilni v odnosu do višje civiliziranega mediteranskega prebivalstva.

• Izoblikovale so se 3 velike skupine dialektov:
  
  • jonski
  • arkadsko – eolski (ahajski)
  • dorsko-zahodnogrški.